Mitja Škalič: Osvoboditev iz ujetništva strahu

Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti. Iz 41,10

To je Božja obljuba. To je Njegova roka iztegnjena k tebi in meni. A iskreno – kolikokrat jo v resnici vzamemo resno? Naše življenje je namreč pogosto zapleten labirint strahov. Strah pred prihodnostjo. Strah pred izgubo. Strah pred tem, da ne bomo dovolj. Strah, da bomo ostali sami. Da nas ljudje ne bodo razumeli. In strah, da nas Bog – morda – ne bo rešil.

Strah pride potiho. Kot senca. Kot šepet. Toda ko pride, zna postati oglušujoč. Zagrabi nas. Ohromi voljo. Zamegli pogled. In zastrupi dušo.

Strah je v bistvu duhovni strup. Ne deluje vedno nasilno. Pogosto deluje subtilno. A njegovi učinki niso majhni. Napolni naše srce z dvomi. Stisne naš notranji svet. Oslabi našo vero. 

1. Strah – zgrešena vera

Strah je napačna vera. Je vera v napačno smer. Namesto da bi verovali v Božjo zvestobo, verujemo v scenarije: »Kaj pa če ne bo uspelo? Kaj pa če me zapustijo? Kaj pa če Bog molči?« Strah je zrcalna slika vere – le da verjameš v katastrofo namesto v odrešenje. Verjameš v poraz namesto v Božji načrt. Verjameš v temo, ki se približuje – ne pa v Luč, ki prihaja.

To se ne začne z velikimi besedami, ampak z drobnimi dvomi. Najprej se rodi misel. Potem pride domišljija. In preden se zavemo, že slikamo scenarije, ki se morda nikoli ne bodo zgodili. A naše telo vseeno doživlja, kot da so resnični. Strah se tako kot plaz sproži počasi: en kamen misli, ena iskra dvoma – in že se zažene navzdol, vse do srca. Zna zamegliti razum. Zna preglasiti vero. In kar je najtežje – pogosto pride preoblečen v "odgovornost", "skrbnost" ali "realnost". V resnici pa gre pogosto za strup, ki prodira globlje, kot si priznamo. To je strup našega časa. 

Strah, da ne bomo zmogli. Strah pred izgubo službe. Strah, da z našimi otroki ne bo vse v redu. Strah pred diagnozo, ki je še nismo slišali, a nas preganja že vnaprej. Strah pred zavrnitvijo, osamljenostjo, neuspehom. Strah, da bo prihodnost temna, ker ne vidimo dovolj daleč naprej. 

Ni čudno, da toliko ljudi ponoči ne more spati. Ni čudno, da so skrbi postale sprejemljiva oblika vsakdanjega razmišljanja. In posledično ne živimo v veri, temveč v ujetosti.

2. Kaj tvoj strah razkriva o tebi?

Strah nikoli ni naključen. Vznikne iz globine srca. Vsak strah nekaj razkrije – ne o svetu, ampak o nas samih. Ko se bojimo za službo, morda zaupamo več denarju kot Bogu. Ko nas je strah za zdravje, morda bolj zaupamo zdravnikom kot Gospodovim obljubam. Ko nas stisne skrb za prihodnost, pogosto pozabimo, da Bog že vidi pot naprej.

Strah nam pokaže, kje v resnici temelji naša vera. Ali verjamemo Bogu – ali pa verjamemo svojim skrbeh. Tisto, česar se najbolj bojiš, je tisto, kar najmanj zaupaš Bogu.

In zaradi tega strah lahko postane kompas. Ne da nas vodi – ampak da pokaže, kje še potrebujemo zdravljenje. Kjer je strah najmočnejši, tam nas Bog vabi v največje zaupanje. 

Zato se vprašaj: Čemu me je strah? Zakaj tam ne zaupam Bogu? Kaj bi se zgodilo, če bi Bogu to predal? Strah ni nekaj, česar se moramo sramovati. Je priložnost, da stopimo bližje Bogu. Ne zato, da nas bo kaznoval – ampak da nas bo osvobodil.

3. Mojzes – pristni strah in Božji klic

Poglejmo znani prizor iz Mojzesovega življenja, ki je izjemno pomenljiv tudi za nas. Ko je Mojzes na gori Horeb zagledal goreči grm, iz katerega je spregovoril Bog, je prejel neverjeten klic. Bog mu je naročil, naj vodi izraelsko ljudstvo iz egiptovskega suženjstva v svobodo. Velika naloga. Sveti trenutek. Božji glas. A Mojzes ni takoj rekel: »Tukaj sem, pošlji mene!« Namesto tega se je odzval s strahom. Z vprašanji. Dvomom. Negotovostjo. 

Rekel je:» Kaj pa, če mi ne bodo verjeli? Kaj, če me ne bodo poslušali? Kaj pa, če rečejo: 'Gospod ti ni govoril'?« (2 Mz 3–4) To so tista znana vprašanja »Kaj pa če ...?« – domišljijski scenariji, ki se rodijo iz strahu. To niso samo vprašanja. To so izgovori. To so notranji zadržki, ki ustavljajo korak vere.

Mojzes je gledal sebe in videl svoje slabosti. Bog pa ga je gledal in videl Mojzesovo poslanstvo. Zato mu Bog odgovori preprosto, a trdno: »Jaz bom s teboj.« Ta stavek spremeni vse. Ni nujno, da imaš popolne odgovore. Dovolj je, da imaš prisotnost Boga. Ni ti treba biti pogumen sam iz sebe – pomembno je, da veš, da je Gospod ob tebi.

Ta zgodba nas uči: tudi največji Božji služabniki so poznali strah. Mojzes, preroki, celo apostoli – vsi so kdaj oklevali. Toda razlika je v tem, da strahu niso pustili, da bi imel zadnjo besedo. Mojzes ni ignoriral svojega strahu. Ni ga zatrl. Namesto tega ga je prinesel pred Boga. Izgovoril je, kar čuti. In Bog je odgovoril. Ne z obsodbo, ampak z zagotovilom svoje navzočnosti.

Tudi mi lahko to naredimo. Če čutiš, da te strah zadržuje – ne beži stran. Prinesi ga k Bogu. Izgovori ga. Povej mu: »Gospod, bojim se. Ne zaupam si. Kaj če ne uspem?« In On bo rekel: »Jaz bom s teboj.« To je dovolj. To spremeni pogled. To premakne srce iz strahu v zaupanje.

4. Trije koraki za premagovanje strahu

Poglejmo tri preproste korake, ki nas vodijo iz strahu v zaupanje Bogu.

1. Prepoznaj svoj strah. Prvi korak je preprost, a pogumen: poimenuj, česa te je strah. Ljudje smo mojstri bežanja. Znamo skrbeti v ozadju, skrivati tesnobo za nasmehom. A strah, ki ostane neizgovorjen, ima največjo moč. Je kot senca, ki te spremlja, a ji nikoli ne pogledaš v oči. Mogoče se bojiš neuspeha. Mogoče zavrnitve. Mogoče bolezni. Morda prihodnosti. Ko strah poimenuješ, ga začneš razoroževati. Iskrenost je začetek ozdravljenja. Tvoja moč se ne začne, ko strah izgine, ampak ko ga priznaš.
2. Predaj svoj strah Bogu – in zajemi moč. Prepoznati strah je prvi korak. A samo s tem se še nič ne spremeni. Ključno je, da ga ne obdržiš zase. Predaj ga Bogu. To ni preprosta, lahkotna fraza: »Ah, pusti Bogu.« To je globoka, zavestna odločitev: »Gospod, tukaj je moj strah. Ne želim ga več nositi. Ne zmorem več. Ti si moj Oče. Dajem ti dovoljenje, da vstopiš v to področje mojega srca.« Sveto pismo pravi: »Vse svoje skrbi vrzite nanj, kajti on skrbi za vas« (1 Pt 5,7). Ne piše: »malo skrbi«. Piše: vse. Vsako tesnobo, vsak nemir, vsako nočno misel – to so stvari, ki jih Bog želi odnesti. In ko predamo strah Njemu, začnemo iz Njega zajemati moč. Ne svojo moč. Ampak Njegovo.
3. Išči Boga – neprestano. Tretji korak je ključen. Ne išči Boga samo enkrat. Ne pričakuj čudežne rešitve po eni molitvi. Strah pogosto ne izgine naenkrat. A izgublja moč, ko je tvoje srce vsak dan bližje Bogu. To je odločitev za duhovno vztrajnost: Da bereš Njegovo besedo, da se spominjaš, kaj je že naredil v tvojem življenju, da si v skupnosti, da Ga moliš in iščeš, tudi ko ni občutka.
   

5. Kaj dobiš, ko živiš z zaupanjem v Boga, ne s strahom?

Strah te ustavi. Zaupanje v Boga te premakne naprej. Ko se v tvojem srcu zgodi preobrat – ko ne deluješ več iz strahu, temveč iz zaupanja v Boga – se začne spreminjati vse. Ne nujno zunanje okoliščine, ampak tvoje srce. Tvoja notranja drža. Tvoj pogled. Kaj torej prinese zaupanje Bogu?

1. Mir. Najprej pride mir. Ne zato, ker je vse popolno. Ne zato, ker so vse skrbi izginile. Ampak zato, ker veš, da nisi več sam. Zaupanje pomeni: Bog je z menoj. On gre pred tabo, hodi ob tebi, straži za teboj. Ko to veš, si lahko sredi viharja – pa si miren. Ker tvoj mir ni vezan na razmere, ampak na Božjo prisotnost.
2. Pogum. Ko zaupaš Bogu, prejmeš pogum. Ne pogum brez strahu – ampak pogum, ki deluje kljub strahu. Pogum pomeni: »Vem, kaj je prav. In to bom naredil. Tudi če je težko. Tudi če me stane. Tudi če ne vem, kako bo.« Zaupanje ti da moč, da ne ostaneš na mestu. Da narediš korak, ki bi ga sicer prestrašeno srce odlašalo.
3. Modrost. Zaupanje prinaša tudi jasnost, modrost, razsodnost. Ko si pomirjen v Bogu, ne reagiraš impulzivno. Ne delaš stvari na hitro, iz panike. Temveč slišiš. Premisliš. Razsodiš. In potem deluješ. To ni šibkost – to je moč. To je modrost. Ko ne vlada več strah, lahko resnično poslušaš Svetega Duha.
4. Svobodo. In končno – pride svoboda. Strah je zaporniški upravnik. Rad te zapre v oklep previdnosti, popolnega nadzora, neprestanega skrbenja. Zaupanje v Boga pa odpre srce. Ko zaupaš, nisi več suženj strahu. Nisi več zaprt v »kaj če« scenarije. Lahko dihaš. Lahko živiš. Svobodno, z vero, z odprtim srcem.
   

6. Povabilo k poslušanju Boga

V tišini svojega srca si danes postavimo nekaj iskrenih vprašanj. Vprašanj, ki ne obsojajo, temveč odpirajo vrata srečanju z Bogom.

• Kje me je strah premagal v tem tednu? Kje sem ostal tiho, ko bi moral spregovoriti? Kje sem se ustavil, ko me je Bog vabil naprej?
• Kaj mi ta strah pravzaprav razkriva? Morda pokazuje, kaj mi je najpomembnejše. Kaj skušam obvladovati. Kam še ne spustim Boga.
• Sem ta strah že izročil Gospodu – ali ga še vedno nosim sam? Ali ga držim kot nekaj, kar želim rešiti po svoje, s svojo močjo, svojo kontrolo?
• Kako lahko danes še bolj zaupam Gospodu, ki je rekel: »Jaz sem, ki sem. Jaz sem s teboj«? Kako lahko izberem vero nad strahom – zaupanje namesto skrbi?

To niso vprašanja za hiter odgovor. To so vrata v iskren pogovor z Bogom. In prav ta pogovor je lahko tvoj naslednji korak. Tvoj začetek spremembe.

Osvoboditev iz ujetništva strahu ni plod lastnega dela. Je sad zaupanja v Boga, ki pravi: »Jaz sem s teboj.« Morda si danes utrujen. Morda te strah duši. Morda ne veš, kako naprej. A Bog te vabi: »Ne boj se. Jaz sem tukaj. Ne rabiš biti močan – jaz sem tvoja moč.«

Zato naredi en preprost korak. Ne beži več. Ne skrivaj strahu. Prinesi ga k Njemu. Povej mu: Gospod, bojim se. Ampak bolj kot svoj strah – želim Tebe. Vzemi to breme. Daj mi svoj mir. Pomagaj mi zaupati. V Tvojem imenu – Amen. Ko to moliš, Bog posluša. In odgovarja. Ne vedno z rešitvijo, ampak vedno s svojo bližino. In to je dovolj. Ne boj se. Gospod je s teboj.

Mitja Škalič: Ko trava postane zelena – kako ozdraviti srce od zavisti

Zdravo srce je telesu življenje, ljubosumje pa je trohnoba v kosteh. Prg 14,30 

Danes bomo nadaljevali z odstranjevanjem nevarnih strupov iz svojega življenja. Pred tem  smo govorili o “grenki korenini” – o zagrenjenosti, pred katero nas tako resno opozarja Sveto pismo. To je strup, ki, če ga ne izruvamo, zaduši radost in mir v našem srcu. Danes pa bomo pogledali še enega izmed teh strupov, ki prav tako tiho, a vztrajno zastruplja našo dušo. To je strup, ki povzroča, da sosedovo travo vedno vidimo bolj zeleno, svojo pa suho in neprivlačno.

Ta strup se imenuje zavist. Nekdo je rekel: “Zavist je umetnost štetja blagoslovov drugega človeka namesto svojih.” To pomeni, da svojo pozornost odmaknemo od tega, kar nam je dal Bog, in jo usmerimo k temu, kar imajo drugi. Zavist pa ni vedno dramatična in očitna. Pogosto je tiha, skoraj neopazna. Pride počasi in je sprva niti ne občutimo, a se ugnezdi v kotičkih srca, kjer bi morala prebivati hvaležnost.

In tukaj igra glavno vlogo primerjanje. Primerjanje napihne dosežke in blagoslove drugih, medtem ko naše lastne darove in dosežke potisne v ozadje. Primerjanje nikoli ne meri pošteno – vedno gleda le na tisto, kar drugi kažejo navzven, ne pa na celotno resnico njihovega življenja. V svetu družbenih omrežij je to še nevarnejše, saj vidimo le izbrane trenutke: nasmehe, potovanja, uspehe. Ne vidimo pa neprespanih noči, notranjih bojev in skritih solza.

Morda se zavist pojavi, ko vidimo sosedov nov avto, prijateljevo napredovanje v službi ali nasmeh srečne družine na fotografiji. Včasih jo začutimo celo v cerkvi, ko nekdo drug dobi priložnost služenja, o kateri smo sami sanjali. In ko enkrat dovolimo, da primerjanje postane navada, se hvaležnost počasi umakne. Tam, kjer vlada primerjanje, hvaležnost izgine, mir se razblini, radost pa zbledi.

1. Zavist v Svetem pismu – stara bolezen

Zavist ni nekaj, kar je iznašla sodobna družba. To je starodavna bolezen srca, ki jo zasledimo že v prvih straneh Božje besede. Svetopisemske zgodbe so polne opozoril, ki nam kažejo, kako nevarna je, če ji dovolimo, da se razraste.

Poglejmo zgodbo Kajna in Abela (1 Mz 4,3–8). Oba brata sta prinesla daritev Gospodu – Abel najboljše od svojih prvorojencev drobnice, Kajn pa nekaj od pridelkov svoje zemlje. Bog je sprejel Abelovo daritev, ne pa tudi Kajnovo. Kajn bi lahko sprejel to kot priložnost, da spremeni svoje srce in izboljša svoje darilo. A namesto tega je dovolil, da se v njem razvije grenko ljubosumje. Zavist se je najprej naselila kot tih občutek nepravice, a ker je ni izkoreninil, je zrasla do točke, kjer je v njem povzročila ubijalsko jezo. Končalo se je z umorom lastnega brata. To je prva zgodba v Bibliji po padcu, kjer vidimo, da zavist ni le misel – je seme, ki, če ga ne izruvamo, obrodi smrt.

Podoben vzorec vidimo pri Jožefovih bratih (1 Mz 37,4–28). Jožef je bil očetov ljubljenec, kar je bilo jasno vidno tudi v daru – pisani suknji – ki jo je dobil. Ko je Jožef povedal svoje sanje, v katerih se mu bratje priklanjajo, je to v njih povzročilo še večje ljubosumje. Namesto da bi te sanje preverili pri Bogu in iskali Njegovo razlago, so dovolili, da jih zavist porine na pot izdaje. Najprej so načrtovali umor, potem pa so ga prodali v suženjstvo. Zavist je tu dobesedno razbila družino in poslala nedolžnega brata v leta trpljenja.

Tretji primer je zgodba o kralju Savlu in Davidu (1 Sam 18,6–9). Saul je bil maziljen za kralja, a ko je David po boju z Goljatom prišel v mesto, so žene vesele pele: »David je premagal deset tisoč, Saul pa tisoč.« To, kar je bil trenutek praznovanja Božje zmage, je Savel slišal kot osebno ponižanje. Namesto da bi videl Davida kot Božjo pomoč in dar svojemu kraljestvu, ga je videl kot grožnjo. Zavist je začela rasti v njegovem srcu, dokler ni postala obsedenost, ki ga je oddaljila od Boga in ga privedla do moralnega propada.

Ti trije primeri nam pokažejo, da zavist ni odvisna od položaja, bogastva ali moči. Lahko se naseli v srce preprostega človeka, vernika ali kralja. Deluje tiho, pogosto opravičena z mislijo: “To ni pravično.” Toda Božja beseda jasno opozarja, da zavist nikoli ne ostane majhna – če jo hranimo, bo rasla, dokler ne uniči srca, odnosov in celo našega odnosa z Bogom.

2. Zakaj je zavist tako nevarna?

Pregovori 14,30 pravijo: “Zdravo srce je telesu življenje, ljubosumje pa je trohnoba v kosteh.” Zavist ni samo čustvo – je kot kislina, ki razjeda naš notranji mir. Počasi nam krade veselje nad Božjimi darovi. Ko se primerjamo, pravzaprav govorimo Bogu: “Tisto, kar si mi dal, ni dovolj dobro.” To ni le znak nehvaležnosti, ampak tudi nezaupanja v Njegovo modrost in načrt. 

3. Kako zavist deluje v našem vsakdanu

Zavist se ne pokaže vedno na očiten način. Pogosto pride v zelo navadnih trenutkih. Morda listamo po telefonu in vidimo slike sosedovega novega avtomobila ali prijateljičine popolne hiše. Nekje globoko v sebi se začne tih glas: “Zakaj nimam jaz tega?” Ta misel se zdi nedolžna, a če ji pustimo prostor, začne rasti.

Zavist lahko občutimo na različnih področjih. Lahko je materialna – ko si želimo imeti stvari, ki jih ima nekdo drug. Lahko je povezana z videzom – ko se primerjamo s tem, kako kdo izgleda, kako je oblečen ali kako fit je. Lahko pa se pojavi celo na duhovnem področju – ko vidimo, da Bog nekoga uporablja na način, ki si ga sami želimo, in se sprašujemo, zakaj tega ne naredi z nami.

Primerjave so danes še lažje kot kdaj koli prej. Svet družbenih omrežij je kot razstava najboljših trenutkov življenja drugih. Redko kdo objavi svoje težave ali poraze. Vidimo le uspehe, nasmehe, dopuste in dosežke – in hitro pozabimo, da tudi ti ljudje nosijo svoje skrbi in bolečine. Zavist raste, ker gledamo le na končni izdelek, ne na celotno zgodbo.

Zavist se začne kot droben občutek nezadovoljstva, a če ga ne ustavimo, lahko preraste v grenkobo, ljubosumje in celo odmik od ljudi, ki jih imamo radi. Ukrade nam radost, ki jo imamo v tem, kar je Bog položil v naše roke. Namesto da bi uživali v darovih, ki smo jih prejeli, vedno gledamo čez ograjo in merimo, kako zelena je trava drugje.

4. Božja pot iz zavisti

Bog nas nikoli ne pusti ujeti v zavist brez izhoda. Njegova beseda nam vedno kaže pot, kako lahko prepoznamo to bolezen srca in jo začnemo zdraviti. Zavist ni nekaj, kar preprosto izgine sama od sebe – z njo se moramo zavestno spopasti. Svetopisemska rešitev ni le v tem, da prenehamo gledati na druge, ampak da svoj pogled obrnemo nazaj k Njemu, Bogu, k viru našega življenja, k tistemu, ki nas je ustvaril in nam dal vse, kar potrebujemo za našo pot.

Prvi korak je hvaležnost. Apostol Pavel v 1 Tesaloničanom 5,18 pravi: “V vsem se zahvaljujte; kajti to je Božja volja za vas v Kristusu Jezusu.” Hvaležnost je protistrup za zavist, ker nas usmeri na tisto, kar imamo, namesto na tisto, česar nimamo. Ko vsak dan namenoma izrečemo zahvalo Bogu – za zdravje, za prijatelje, za delo, za majhne radosti – zavist nima več toliko prostora v našem srcu. 

Drugi korak je veseliti se z drugimi. Rimljanom 12,15 nas spodbuja: “Veselite se z veselimi, jokajte z jokajočimi.” Zavist nas vleče k temu, da uspehe drugih vidimo kot grožnjo. Božja pot pa nas uči, da jih vidimo kot priložnost za skupno slavljenje. Ko se odločimo, da bomo iskreno hvalili Boga za blagoslove nekoga drugega, se naše srce mehča. To ni vedno enostavno – včasih zahteva, da premagamo notranji odpor. A vsakič, ko se zavestno veselimo z drugim, gradimo v sebi prostor za ljubezen namesto za zavist.

Tretji korak je zvestoba lastnemu klicu. Nekdo je rekel: “Če je trava pri sosedu bolj zelena, jo je verjetno zalival. Zalij svojo.” Naš fokus je naj le na tistem, kar nam je Bog zaupal. Vsak od nas ima svojo edinstveno pot in nalogo. Ko začnemo vlagati energijo v to, da skrbimo za svoje darove, odnose in služenje, nimamo več časa niti želje, da bi merili, kako uspešni so drugi.

Božja pot iz zavisti torej ni le pobeg od primerjanja – je aktivna odločitev, da svoje srce napolnimo z hvaležnostjo, svoje besede z veseljem nad uspehi drugih in svoje roke z delom, ki nam ga je dal Gospod. Ko tako živimo, zavist počasi izgubi moč, mi pa začnemo okušati pravo svobodo – svobodo, da se veselimo tega, kar imamo, in svobodo, da drugemu iskreno privoščimo, kar je prejel.

5. Povabilo k preizkusu srca

Danes nas Božja beseda ponovno vabi, da ne ostanemo le poslušalci, ampak da se na njo tudi odzovemo. Zavist je ena tistih stvari, ki se rada skrije globoko v srcu, kjer jo drugi ne vidijo. Morda je oblečena v prijazen nasmeh, medtem ko v notranjosti čutimo grenkobo. Prav zato je pomembno, da si vzamemo trenutek in dovolimo Svetemu Duhu, da nam pokaže resnico o našem srcu.

Vprašajmo se iskreno: Ali sem v zadnjem času primerjal svoje življenje z življenjem nekoga drugega in pri tem izgubil mir? Ali so se v meni kdaj pojavile misli, kot so: “Zakaj on?” ali “Zakaj ne jaz?” Ali obstaja oseba, nad katere uspehi se mi je težko veseliti? Če na katero od teh vprašanj odgovorimo z “da”, to ni razlog za obup – to je priložnost, da povabimo Boga, naj se dotakne tistega dela našega srca, ki potrebuje Njegovo zdravilo.

Danes naredimo nekaj preprostega, a pomenljivega. Vzemimo si nekaj minut tišine in napišimo tri stvari, za katere smo Bogu hvaležni. Nato pomislimo na eno osebo, ki ji morda v srcu zavidamo, in jo prinesimo v molitvi pred Boga. Prosimo Ga, naj jo blagoslovi – resnično, iz srca – in naj nam da sposobnost, da se veselimo z njo. To je majhen korak, a ravno taki majhni koraki so tisti, ki spreminjajo srce.

Božji načrt za nas ni, da bi živeli v neprestanem primerjanju, ampak da bi hodili v hvaležnosti. Če bomo dopustili, da nas On vodi, bomo videli, da je trava, ki jo zalivamo skupaj z Njim, vedno dovolj zelena.

Zavist je tiha, a močna. Lahko nas odpelje daleč stran od Božje volje. A Božja milost je močnejša. On nas vabi, da svojo pozornost preusmerimo od primerjanja k hvaležnosti, od ljubosumja k praznovanju, od osredotočenosti na druge k zvestobi našemu lastnemu klicu.

Mitja Škalič: Izpuljene korenine grenkobe

Pazite, da nihče ne ostane brez Božje milosti, da ne bo pognala nobena grenka korenina, ki bi povzročila zmedo in bi se z njo mnogi omadeževali. Heb 12,15

Vsi vemo, kako pomembno je, da skrbimo za svoje telo – ga redno čistimo, pazimo na hrano, se izogibamo strupom, ki bi ga zastrupili. Vendar pa obstajajo tudi duhovni strupi, ki lahko onesnažijo našo dušo, naše srce, naše misli in naše odnose. Eden najnevarnejših med njimi je to kar omenja Heb 12,15 – grenka korenina, grenkoba, zagrenjenost – korenina, ki raste neopazno, a uničuje globoko in temeljito.

Grenkoba – grenka korenina – zastruplja človeka; in ne samo njega, temveč tudi ljudi okoli njega. Pismo Hebrejcem 12,15 nas pred tem resno svari: “Varujte se zagrenjenosti, da ne bi pognala korenin; kajti če se razbohoti, povzroča samo težave in mnoge ovira v duhovnem življenju.” Grenkoba, zagrenjenost. To ni nekaj majhnega, nepomembnega – to je nevarnost, ki lahko uniči cerkve, družine, zakone, prijateljstva in celo naš odnos z Bogom.

1. Kaj je grenka korenina/zagrenjenost?

Grenkoba je občutek, ki nastane, ko nas nekdo globoko rani ali razočara. Če te bolečine ne predelamo, ne odpustimo in je ne izpustimo, se z leti spremeni v notranjo jezo, trdoto ali celo sovraštvo, v zagrenjenost. Takšna čustva začnejo vplivati na to, kako gledamo na ljudi, na življenje in celo na Boga. Grenkoba je kot nevidna rana v srcu, ki ne izgine, ampak postaja vedno globlja. Počasi nas ločuje od drugih, od Božje ljubezni, in iz nas naredi zaprte, hladne ali zagrenjene ljudi.

To je duhovna bolezen, ki uničuje odnose in nam krade notranji mir. Korenina grenkobe se začne kot seme – majhen dogodek, beseda, pogled, izdaja, razočaranje. Morda te je nekdo prizadel. Morda ti ni bil dano tisto, za katerega si si prizadeval. Morda te je zapustil nekdo, ki si ga imel rad. Ali pa si pričakoval več od ljudi, od cerkve, od Boga – pa nisi prejel.

To seme ostane. In če ga ne izruvamo, začne kaliti. V zemlji srca se skriva, dokler iz nje ne poganja korenina grenkobe, zagrenjenost – in to korenino je težko videti, saj raste skrito. Ko pa pride na plano, se kaže kot ciničnost, zamere, jezljivost, hladnost, duhovna otopelost. Zagrenjenost ni le čustvo. Je duhovno stanje, ki se zakorenini globoko v človekovo bitje in vpliva na vse vidike njegovega življenja.

2. Zagrenjenost zastruplja vse okrog nas

Pismo Hebrejcem nas opozarja: »...da ne bo pognala nobena grenka korenina, ki bi povzročila zmedo in bi se z njo mnogi omadeževali.« To je bistvo grenkobe – ne ostane pri eni osebi, vpliva na bližnje. Povzroča zmedo. Druge omadežuje, okuži. Zastrupi okolje. Zastrupi odnose. Zastrupi atmosfero v družini. V cerkvi. V skupnosti. Zagrenjeni ljudje so nosilci bolečine, ki jo prenašajo naprej.

3. Grenkoba in Božja milost ne gresta skupaj

Poglejmo še enkrat Heb 12,15: »Pazite, da nihče ne ostane brez Božje milosti…« Ta vrstica razkriva resnico, ki jo pogosto spregledamo: grenkoba nam preprečuje, da bi izkusili Boga. Ne zato, ker Bog ne bi želel dajati, ampak ker naša srca, zastrupljena z zamero, postanejo neprepustna za Njegovo delovanje. Božja milost je zastonjski dar, pripravljen za vsakogar, a grenkoba v srcu ustvari zid, ki ji preprečuje, da bi nas dosegla. Zamera, če je ne predamo Bogu, nas naredi nedovzetne za ljubezen – tako od ljudi kot od Boga. 

Jezus jasno pove: »Če vi ne odpustite, tudi vaš nebeški Oče ne bo odpustil vam.« (Mr 11,25) Ne zato, ker bi Bog kaznoval, ampak zato, ker odpuščanje ni zgolj zapoved – je pogoj za odprtost srca. Če v roki trdno držimo svojo bolečino in zavračamo, da bi jo izpustili, nismo sposobni sprejeti tistega, kar nam Bog želi dati. Milost lahko napolni le odprto, ponižno srce. Zato je izpustitev zagrenjenosti ključen korak k ozdravljenju in resnični duhovni svobodi.

Kako prepoznamo grenko korenino?

1. Težko odpustiš ljudem – tudi za majhne stvari. Če te besede, pogledi ali dejanja drugih hitro prizadenejo in si jih dolgo zapomniš, je to lahko znak grenkobe. Morda si v sebi rečeš: »To si mi naredil, ne bom pozabil.« Namesto da bi se s stvarjo spopadel, se grenkoba tiho nabira. Tak človek hitro postane zamerljiv in težko odpusti stvari, tudi če so bile nenamerne.

2. Ponavljajoče se misli in pogovori o starih ranah. Če pogosto premlevaš, kaj se je zgodilo v preteklosti, kaj ti je nekdo rekel, kako te je nekdo prizadel, in če to še vedno nosiš s seboj, pomeni, da rana še ni zaceljena. Govorjenje o teh dogodkih z grenkim tonom, večkrat in z različnimi ljudmi, je pogosto znak, da korenina grenkobe ni bila izpuljena.

3. Ciničen (posmehljiv, dvomljiv) pogled na ljudi, cerkev, celo Boga. Če si ob vsaki prošnji za zaupanje ali molitev že vnaprej prepričan, da "ni vredno", "se nič ne spremeni", ali da "ljudje niso iskreni", potem je ciničnost že del tebe. Tak človek ima vedno pripombe, težko vidi dobro in vse tolmači negativno.

4. Uživaš, ko nekdo, ki te je prizadel, trpi ali mu ne gre. Če te potihoma veseli, ko gre človeku, ki te je prizadel, slabo, če si rečeš: »Zaslužil si je«, ali če čutiš zadoščenje, ko ga drugi grajajo, potem grenkoba ni samo prisotna – že usmerja tvoje srce stran od ljubezni. Ta občutek »sladkega maščevanja« je znak, da ni prišlo do notranje sprave.

5. Težko zaupaš nekomu – ker si bil v preteklosti ranjen. Ko ti nekdo pokaže dobroto, jo takoj postaviš pod vprašaj. Ko ti nekdo reče lepo besedo, pomisliš, da ima skrite namene. Če težko zaupaš ljudem, tudi ko so iskreni, potem tvoja ranjenost preteklosti še vedno oblikuje tvojo sedanjost. Tak odnos zgradi zidove, ki ovirajo tudi odnos z Bogom, ker tudi Bogu ne moreš zaupati. 

Če se prepoznaš v tem, ne obupaj. To ni konec. To je začetek ozdravljenja.

Kako izruvamo grenke korenine?

1. Priznaj, da obstaja. Nihče ne ozdravi, dokler ne prizna, da je bolan. Prav tako nihče ne zmore izruvati grenkobe, dokler si ne prizna, da je tam. Mnogi živijo v zanikanju: »Saj sem že oprostil… Saj me ne boli več… Saj ni tako hudo.« A resnica je – če se neka stvar pogosto vrača v misli, še ni zaceljena. Bodi iskren pred Bogom. Bog ne bo presenečen. On že ve. Ampak ti potrebuješ pogum, da se soočiš z resnico. Iskrenost je prvo zdravilo.

2. Imej pogum za odpuščanje. Odpuščanje ne pomeni, da je bilo prav to kar se je zgodilo. Ne pomeni, da pozabiš. Pomeni, da prenehaš držati osebo kot talca svoje bolečine. Odpuščanje je odločitev, ne občutek. Pomeni: »Ne bom več dovolil, da ta pretekla stvar ali rana določa mojo prihodnost.« Odpuščanje ne spremeni preteklosti, ampak sprosti tvojo prihodnost.

3. Moli za tiste, ki so te ranili. To je najtežje. A je tudi najbolj učinkovito. Jezus pravi: »Molite za tiste, ki vas preganjajo.« (Mt 5,44) Zakaj? Ker molitev spreminja tvoje srce. Morda se oseba ne bo nikoli spremenila. Morda se ne bo nikoli opravičila. A ti boš svoboden. Začni preprosto: »Bog, blagoslovi tega človeka. Dotakni se ga. Daj mu, kar potrebuje.« Sčasoma bo tvoje srce mehkejše, in kjer je bila nekoč bolečina, bo zdaj milost.

4. Dovoli Svetemu Duhu, da zdravi tvoje srce. Ti lahko izpustiš, priznaš, moliš – a samo Božja milost lahko ozdravi srce. Sveti Duh želi priti v tiste dele tvoje duše, ki si jih skril – in prinesti mir. Povej Bogu: »Sveti Duh, pokaži mi, kje sem še vedno ujet. Vstopi v moje srce in zdravi me.« On je zdravnik srca. Ne deluje z nasiljem, ampak z nežnostjo. On bo prerezal korenine, ki si jih sam ne zmoreš.

Sad svobode – kako izgleda življenje brez zagrenjenosti?

1. Ljubezen namesto zamere. Grenkoba v srcu rodi zamero, ohlajenost in celo sovraštvo. Ko pa dovolimo, da nas Božja ljubezen ozdravi, nas začne prežemati nova sposobnost ljubiti – tudi tiste, ki so nas nekoč ranili. Ne gre za naivnost, ampak za moč, ki prihaja iz Svetag Duha: da zmoremo videti druge z Božjimi očmi. 

2. Mir namesto notranjega viharja. Grenkoba v duši povzroča nemir, napetost, stiskanje v prsih, pogosto tudi nespečnost. Ko se srce sprosti v Božjem odpuščanju, pride globok notranji mir, ki presega razum. Ni več notranjega boja, maščevalnih misli ali dvomov – pride občutek, da je duša doma. Ta mir je Božji dar. Ne pride, ko so okoliščine popolne, ampak ko srce zaupa, da je v Božjih rokah varno.

3. Veselje namesto cinizma. Ko grenka korenina izgine, se začne prebujati pravo, čisto veselje. To ni smeh zaradi posmehovanja, ampak globoka hvaležnost za življenje, za Božje darove, za odnose. Veselje prihaja iz zavedanja, da nas je Bog rešil in nam odpustil.

4. Sočutje namesto trdosti. Grenek človek postane trd, obramben, nezaupljiv. Po ozdravljenju pa nastopi nekaj čudovitega: sočutje. Ne pomeni, da pozabiš, kar si doživel, ampak da te tvoja preteklost naredi bolj občutljivega za bolečino drugih. Tvoja rana postane kanal milosti. Tako kot Jezus – ranjen, a poln usmiljenja – tudi ti začneš gledati ljudi z razumevanjem in nežnostjo.

5. Zdravje namesto notranjega razkroja. Grenkoba ni samo duhovna stvar, ampak vpliva tudi na telo – povzroča stres, napetost, celo fizične simptome. Ko pa pride Božja milost in začne srce zdraviti, se pogosto pokaže tudi fizična ali čustvena prenova. Telo začne dihati, obraz se sprosti, oči zasijejo. Ne rečemo zaman: »Zdrav duh v zdravem telesu.« Božji mir daje novo življenjsko energijo. Oseba, ki je nekoč nosila grenkobo, zdaj postane drugačna. Ljudje začnejo čutiti razliko. 

Bog nas ne kliče k površinskemu življenju, ampak k čistemu srcu. In grenke korenine nimajo mesta v srcu Božjega otroka. Morda si bil resnično ranjen. Morda se je zgodilo nekaj nepravičnega. Morda je bolečina, ki jo nosiš, res globoka.

A vedi tole: Bog ni pripravljen, da ostaneš tam. On te vabi ven. Vabi te, da mu zaupaš, predaš, izpustiš. In v zameno ti da svobodo, mir in novo življenje. Danes je dan, ko lahko začneš izkopavati korenine grenkobe – in dopustiš Svetemu Duhu, da jih za vedno odstrani. Ne bodi več ujetnik svoje preteklosti. Odpusti, izpusti – in živi življenje v polnini. 

Mark Collins: Od olimpijskega zlata do misijonarske daritve - 100 let od olimpijskega zlata Erica Liddella

 

Leta 2004 je kitajski atlet Liu Xiang osvojil olimpijsko slavo za svojo državo kot zmagovalec z zlato medaljo v teku na 110 metrov z ovirami. Po svoji zmagi je bil priznan kot prvi moški kitajski olimpijski prvak v atletiki. Glede na njegovo narodnost to morda drži. Če pa bi se odpravili v Weifang v provinci Shandong, bi pa našli spomenik drugemu sinu Kitajske, ki je osvojil zlato v atletiki 80 let prej.

Ta spomenik označuje grob Erica Liddella. Liddell je bil sin škotskih misijonarjev, ki je tekmoval na Olimpijskih igrah v Parizu leta 1924 za Združeno kraljestvo. Toda Liddell se je rodil v Tianjinu na Kitajskem in kasneje umrl v japonskem internacijskem taborišču blizu Weifanga med drugo svetovno vojno. Njegova slika je pritrjena na nagrobno svetilko, na velikem granitnem kamnu pa so vklesani njegovi dosežki. V odlični biografiji Erica Liddella, ki jo je napisal Duncan Hamilton, avtor to imenuje "komunistični poklon kristjanu, človeku, ki ga Kitajska s ponosom priznava za svojega prvega olimpijskega prvaka."

 Olimpijski prvak

Veliko razlogov je, zakaj se spominjamo Liddella. Ravno to poletje mineva 100 let od Pariških olimpijskih iger leta 1924, ko je zmagal v teku na 400 metrov.

Liddellova zgodba se začne z njegovim rivalstvom z britanskim šprinterjem Haroldom Abrahamsom. Oba sta prišla na olimpijske igre kot favorita v tekih na 100 metrov in 200 metrov. Vendar je Liddell odstopil od teka na 100 metrov, ker je bil ta tek na nedeljo (Abrahams je kasneje zmagal v tem teku). Liddellova odločitev, da izpusti ta tek zaradi svojih verskih prepričanj, je bila ovekovečena v filmu Ognjene kočije.

Odraščal sem obožujoč ta film, ki je prikazoval človeka, ki je trdno stal za svojo vero in kljub temu postal prvak. Liddellov lik je v filmu pomenljivo rekel: "Verujem, da me je Bog ustvaril z namenom, vendar me je tudi naredil hitrega. Ko tečem, čutim njegovo zadovoljstvo." Mnogi mladi kristjani so bili navdihnjeni z dejstvom, da je bil za Liddella tudi šport prostor čaščenja Boga.

Misijonar na Kitajskem

Morda je še večji razlog za spominjanje Liddella njegova odločitev, da opusti svojo atletsko kariero zaradi višjega klica. Po vrnitvi z olimpijskega triumfa v Parizu ob vsesplošnem ljudskem oboževanju, je vse šokiral z napovedjo, da se namerava vrniti na Kitajsko kot misijonar.

V času, ko je šport postajal vse bolj priljubljen v Veliki Britaniji, so mnogi trdili, da bi lahko dosegel več ljudi doma kot v tujini. Dejansko so bile klopi v škotski cerkvi, kjer je pridigal prvo nedeljo po vrnitvi iz Pariza, polne ljudi. Liddell je pridigal na podlagi Psalma 119:18: "Odpri mi oči, da bom gledal čudovite reči iz tvoje postave."

Najverjetneje bi Liddell, če bi ostal v Veliki Britaniji, lahko dobro povezal in izkoristil svojo atletsko kariero za oznanjanje evangelija. Ko so ga vprašali, zakaj bi opustil tako priložnost, je preprosto odgovoril: "Ker verjamem, da me je Bog ustvaril za Kitajsko." Naslednje poletje je odpotoval s trans-sibirsko železnico iz Evrope, skozi Rusijo, na Kitajsko. Tam je služil kot misijonar 20 let.

Zvesti služabnik

Nedvomno največji razlog za spomin na Liddella je način, kako se je njegovo življenje končalo. Ko je japonska invazija leta 1944 vse bolj pritiskala na Kitajsko, so njegovo ženo in njuni dve hčerki (ter še eno na poti) poslali v tujino, da bi se izognili nevarnosti. Zgodovinsko gledano bi verjetno morali poslati vse misijonarje, vendar je bil Liddell prepričan, da mora ostati.

Liddell je lahko deloval še več mesecev, dokler ga končno niso zajeli skupaj z več kot 2000 drugimi in ga odpeljali v internacijsko taborišče v Weixianu (današnje mesto Weifang). Tudi tam je njegovo poslanstvo uspevalo. Kljub grozljivim razmeram in smrti vse okoli njega, se je popolnoma posvetil delu z mlad
imi v taborišču. Langdon Gilkey piše:

"Človek, ki je bolj kot kdorkoli drug prinesel rešitev problema najstnikov, je bil Eric. . . . Resnično redko je, da ima človek srečo srečati svetnika, vendar je bil on najbolj blizu temu, kar sem jih kdajkoli spoznal. Pogosto sem v večerih tistega zadnjega leta hodil mimo sobe za igre in pogledal noter, da vidim, kaj so misijonarji pripravili za najstnike. Pogosto je bil Eric sklonjen nad šahovsko ploščo ali modelom ladje, ali pa je vodil neko vrsto kvadrilje - zavzet, topel in zainteresiran, popolnoma predan temu, da bi osvojil misli in domišljijo teh mladih, ki so bili ujeti."

To je slika misijonarja, ki zvesto opravlja svoje delo. V tem času je Liddell že fizično trpel zaradi možganskega tumorja, ki bi mu sčasoma vzel življenje. Toda še vedno je bil dejaven v služenju drugim - vodil je preučevanja Svetega pisma, svetoval drugim, opravljal fizično delo za oskrbo praktičnih potreb. Tako je nadaljeval do 21. februarja 1945, ko je umrl.

Zaključek teka

Apostol Pavel je o koncu svojega življenja pisal kot o zaključku teka: "Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil" (2 Tim 4:7). S tem je spodbujal Timoteja - in vse nas - naj damo vse od sebe, vse do ciljne črte. Krščansko življenje ni le tek, ki ga je treba začeti, temveč ga je treba vztrajno teči vse do konca. Način, kako zaključimo, najbolj glasno govori o predmetu naše vere.

Ko boste to poletje gledali olimpijske igre v Parizu, se spomnite ne le olimpijske slave, ki jo je Liddell osvojil tam pred 100 leti. Pomislite na njegovo ljubezen do Kitajske, ki ga je vodila, da je opustil atletiko za svoje poslanstvo tam. Predvsem pa pomislite na njegovo ljubezen do Kristusa, ki ga je nosila vse do konca njegovega teka.

 

Prevod: Chat GPT

Marijan Peklaj: Ana

1 Sam 9 – 10; 13 – 15; 17,55-20,42; 22,6-23; 26; 28;  31; 2 Sam 1,1-10

Ime Ana (hebr. ḥannah; zadnji h se ne izgovori, naglas na zadnjem zlogu) pomeni 'ljubkost', 'milost'. Isto ime ima prerokinja v Lk 2,36-38 in to je tudi ime Marijine matere, kakor je zapisano v apokrifnem Jakobovem protoevangeliju.
Kratko besedilo o stranski osebi v začetku velike zgodbe o prehodu iz enega zgodovinskega obdobja v Izraelu v drugo. Ni »junakinja« pripovedi, je le mati preroka, duhovnika in sodnika Samuela. Ta je tisti duhovnik in prerok, ki je mazilil prvega in drugega izraelskega kralja. Prav zato, ker je Samuel tako velik v Božjem načrtu, je pomembna tudi njegova mati. Je ena številnih žena, ki so trpele zaradi nerodovitnosti, potem pa zanosile po Božji dobroti, čudežno. Potem so rodile sina. Da, sina, nikakor ne hčere.

Malo je podobna Sari, ki je morala dolgo čakati in je težko verjela obljubi, da bo dobila sina Izaka. Vendar pri Ani zaplet ne govori o nasledstvu zakonskega para kot pri Abrahamu in Sari. Anin mož levit Elkaná že ima potomce, saj je njegova druga žena Penina rodovitna. Ana trpi, ker sama ni postala mati. S tem je samo njeno življenje prazno, čeprav jo ima mož zelo rad. To bolečino ji še soli tekmica s svojim posmehovanjem. Ženi sta sicer enakopravni, nobena ni sužnja kakor je bila Hagara. Ljubezen moža Elkanája spominja na Jakobovo ljubezen do Rahele, ki tudi nekaj časa ni zanosila in je bila zaradi tega nesrečna. Vendar moževa velika naklonjenost Ani ne more nadomestiti radosti materinstva.

Sicer pa ima ta pripoved še največ skupnega z zgodbo o zadnjem v številu sodnikov v Knjigi sodnikov, pravzaprav z zgodbo o Samsonovem rojstvu (Sod 13). Njegovi starši so bili dolgo brez potomstva. Angel, ki se prikaže Manóahovi ženi, od nje zahteva, da se med nosečnostjo vzdržuje opojnih pijač in nečistih jedi. Za sina, ki se je imel roditi, pa pravi, da bo »Božji nazirec od materinega telesa« (Sod 13,7). Nazirstvo pomeni življenje po zaobljubi (glej 4 Mz 6,1-21), kar je Samson v resnici živel s svojimi dolgimi lasmi. Zaobljuba pa je tema tudi pri Ani. Nesrečna žena je svojo prošnjo po sinu podkrepila z zaobljubo, da bo, če bo uslišana njena molitev za sina, tega »darovala Gospodu za vse dni njegovega življenja in britev naj ne pride na njegovo glavo« (1 Sam 1,11). Besede o britvi, ki naj ne pride na njegovo glavo, so vzete iz predpisov o nazirstvu. Tu ni nobenega angelskega naročila, Ana spontano naredi zaobljubo. Ko prosi Boga za sina, se mu hkrati že odpoveduje. To je njena vera; upa, da jo bo Bog raje uslišal, če mu obljubi kaj velikega. Vendar ostaja pri prošnji, to ni zahteva. Gorečo prošnjo spremljajo njene solze, saj »z bridkostjo v duši je molila h Gospodu in silno jokala« (1,10). 

Pri tem so zanimivi nekatere zgodovinske značilnosti v besedilu. Prva je ta, da takrat ni bila navada, da bi kdo tiho molil. Duhovnik Eli je Ano opazoval med molitvijo in njeno premikanje ustnic je dojemal kot nekaj nenormalnega, zato je vzrojil in jo obtožil, da se je bila napila. Ta njegova prenagljena sodba je bila verjetno povezana z dejstvom, da so se ljudje ob takem praznovanju pri svetišču večkrat opili. Očitek o pijanosti je v hudem nasprotju z Anino zaobljubo, če jo primerjamo s predpisi o nazirstvu, kjer je bilo vsako uživanje opojne pijače strogo prepovedano. Naslednja zanimiva poteza pa je, da je duhovnik Eli v nasprotju s splošno predstavo o starozaveznem duhovništvu tu pokazal pristno dušnopastirsko zavzetost. Ko mu je Ana razodela bridkost svojega srca in vsebino prošnje, jo je potolažil in podprl njeno molitev. Ana je duhovnikovo besedo sprejela kot potrditev in je odhajala z velikim upanjem, »jedla je in njen obraz ni bil več potrt« (1,18).

»Gospod se je spomnil« Ane (1,19) seveda ne pomeni, da je prej pozabil nanjo, a tako se Sveto pismo izraža, kadar hoče reči, da je Bog komu izkazal dobroto. V zvezi z rojstvom je tudi podelitev imena novorojencu. Ana razloži ime Samuel (hebr. šəmûʾel) s stavkom: »Od Gospoda sem ga želela« (1,20). To je smiselno, saj hoče reči, da je ta tisti, za katerega je Boga prosila in ga dejansko izprosila (prim. 1,27-28 in 2,20). Vendar jezikovna analiza pravi, da to ime pravzaprav pomeni 'El je njegovo ime' ali 'Ime mu je Bog'. Pomen, ki ga imajo Anine besede, se bolje ujema z imenom Savel. Ana se je odločila, da bo naslednjič šla k svetišču v Šilu šele takrat, ko bo sina odstavila in bo takrat tudi uresničila zaobljubo. Tu šele izvemo bolj natančno, v čem je zaobljuba: da bo deček ostal v svetišču »za vedno«. Sicer bi bilo nazirstvo samo malo strožji življenjski slog v domačem okolju. Duhovniška služba takrat morda še ni bila vezana na Levijev rod, vendar v luči poznejše zakonodaje, 1 Krn 6,1-13 prikazuje Elkanája in Samuela kot Levijevca.

Lahko si samo zamišljamo, kako je bila Ana presrečna tista tri ali štiri leta, ko je imela Samuela pri sebi doma. Toda zaobljuba je resna stvar in zdi se, da je Ana z veseljem darovala sina. Zdaj ni zapisano, da bi jokala, čeprav bi bilo naravno. Pač pa izvemo iz 1 Sam 2,21, da je pozneje Ana rodila še tri sinove in dve hčeri in se v njih veselila Božjega blagoslova. Najbolj pa je pisec prikazal veselje in hvaležnost matere Ane v njenem hvalospevu v 1 Sam 2,1-10. Zanimivo je, da ni omenjeno, da bi se z možem vrnila v Ramo tudi Ana (2,11). To bi lahko bil namig, da je nekaj časa še ostala pri dečku in mu stregla. Tudi kasneje je skrbela zanj in ga obiskovala, saj je zapisano: »Njegova mati mu je vsako leto napravila majhno suknjo in mu jo prinesla, ko je prišla s svojim možem darovat praznično klavno daritev« (1 Sam 2,19).

Anina pesem (1 Sam 2,1-10)

Vidi se, da je ta psalm nekdo v pripoved vstavil pozneje. To je naredil tako, da je informacijo o Elkanájevem odhodu domov postavil v v. 11, torej po končanem hvalospevu. To je sicer molitev, ki ni v neposredni zvezi z zgodbo, vendar se je zdela piscu primerna, ker je v njej tudi vrstica o nerodovitni ženi, ki po Božji dobroti potem rodi sedem otrok (v. 5b). Psalm označujejo kot hvalnico, čeprav so v njem tudi drugačne prvine, npr. opozorilo proti ošabnemu govorjenju (v. 3) in posredna prošnja za kralja (v. 10). Posebno je poudarjeno, da Gospod obrača v dobro usodo ljudi, ki so ubogi, ponižani kot na primer ljudje, ki jim manjka hrane ali nesrečen nerodovitne žene, medtem ko ponižuje tiste, ki so na visokih položajih in so »visoki« po svojem mišljenju. Človeška prevzetnost je nespametna, saj je Gospod tisti, ki obvladuje vesolje in človekovo življenje. Božja moč je tolikšna, da lahko celo umrle vzdiguje iz podzemlja (v. 6). To še ni novozavezna vera v vstajenje, vsekakor pa je tudi ta vrstica ena od tistih, ki v Stari zavezi pripravljajo novozavezno oznanilo o vstajenju. Bog obvladuje tudi družbeno sceno in visoko postavlja »neznatnega« (v. 8). Vse to more, ker je stvarnik sveta (v. 8b). »Korake svojih zvestih varuje« (v. 9), čeprav  imajo ljudje pogosto vtis, da ravno najboljši ljudje največ trpijo. Tudi ta misel se lepo prilega Anini življenjski izkušnji, saj je po ponižanju doživela izpolnitev srčne želje, ker je zvesto in ponižno prosila. Človek naj se ne zanaša na svojo moč (konji, vozovi, orožje).

Razlagalci so našli tako besedne kot vsebinske vzporednice k tej Anini hvalnici v Marijinem hvalospevu, ki je postavljen v okvir obiska pri Elizabeti (Lk 1, 46-55). Vsaj v prvem delu je Marijina pesem bolj osebna (npr.: »… ozrl se je na nizkost svoje služabnice«), zelo podobna pa je, ko govori o povišanju nizkih in ponižanju mogočnih. Luka je znal pokazati, kako imajo starozavezne besede v Novi zavezi svoj smisel ali celo, da so se v Jezusovi (in Marijini) zgodbi dokončno razodele kot Božja resnica v dobro ljudem.