David Platt: Molimo za ljudi s posebnimi potrebami

Savlov sin Jonatan je imel sina, hromega v nogah. Bilo mu je pet let, ko je iz Jezreéla prišla vest o Savlu in Jonatanu. Njegova dojilja ga je vzela in zbežala. Ko je na begu hitela, je padel in ohromel. Ime mu je bilo Mefibóšet. 2 Sam 4,4

Vedno ko berem v Prvi in Drugi Samuelovi knjigi o Mefibošetu in njegovih posebnih potrebah, pomislim na družine, otroke, najstnike in odrasle s posebnimi potrebami v cerkvah v katerih sem služil. Moj  predhodnik v cerkvi, v kateri trenutno služim, je imel hčerko s posebnimi potrebami in pred mnogimi leti je v cerkvi začel posebno delo služenja ljudem s posebnimi potrebami. Sadovi njegovega dela so po vseh teh letih še vedno očitni v življenjih otrok vseh starosti, najstnikov in odraslih. Še dandanes ko se sprehajam po cerkveni zgradbi, pogosto z veseljem opazujem različne aktivnosti in programe za invalide.

Bog, molimo za otroke, najstnike in odrasle s posebnimi potrebami okrog nas in za družine z otroki, ki imajo posebne potrebe.

Če se zavedamo ali ne, v naših lokalnih skupnostih in v naših cerkvah smo vsi obkroženi z otroki, najstniki, odraslimi in družinami s posebnimi potrebami. Želim nas voditi v molitvi, da naj nam Bog pomaga, da bomo odsev njegovega karakterja, njegove ljubezni, njegove skrbi, njegove pomoči v družinah vseh s posebnimi potrebami okrog nas in da nam naj Bog da oči, da bomo videli take družine in naj nam da roke, ki bodo pripravljene pomagati. In naj nam Bog pomaga, da bomo molili za družine s posebnimi potrebami okrog nas. Zato molimo molitev, ki temelji na 2 Sam 4,4.

Bog, slavimo ta, da si vsakega posameznika čudovito ustvaril po svoji podobi. Bog, slavimo te za tvojo lepoto in vsa ustvarjena čudesa, tudi sredi raznih posebnih potreb. Bog, prosimo te, pomagaj nam ljubiti drug drugega, posebno v svetu, kjer je toliko teh, ki imajo različne posebne potrebe. Obseg le-teh je tako širok, Bog, toliko različnih ljudi v spektru posebnih potreb se prav sedaj spominjamo. Bog slavimo za tvojo ljubezen do nas, za tvojo skrb vsake najmanjše podrobnosti naših življenj. Bog, skozi tvojo Besedo si se nam razodel kot tisti, ki pomaga, brani in skrbi za tiste z različnimi potrebami. Zato te zdaj, Bog, prosimo za otroke, najstnike, odrasle s posebnimi potrebami okrog nas in za njihove družine. Bog, prosimo te, da jim daš moč, jim pomagaš in jim nakloniš posebno mero milosti v vsakem  trenutku in v vsakem novem izzivu ter da jim omogočiš tudi počitek. Prosimo te za oskrbo v vsem kar potrebujejo in Bog, prosimo te, da naj tvoja cerkev zvesto odseva tvojo oskrbo, tvoj karakter in pomoč tistim, ki so okrog nas.

Bog, pomagaj nam, da se ne bomo obrnili vstran od tistih, ki imajo posebne potrebe in da ne bomo gluhi za njihov klic, ampak daj da se bomo k njim iztegnili z ljubeznijo, milostjo in skrbjo, ki izvira neposredno v tebi. Pomagaj nam, da bomo v naših cerkvah zvesti v vsem tem. Pomagaj nam tudi biti zvesti v naših lokalnih skupnostih, tako da bo tvoja ljubezen jasno sijala skozi nas v svetu, ki je tako poln različnih posebnih potreb. Bog, ljubimo te. In veselimo se dneva, ko bodo vsi tisti, ki v tebe upajo, te poznajo in so izkusili tvojo ljubezen ter moč, prejeli vstala telesa. Takrat ne bo več nobene bolečine in nobenih posebnih potreb. Bog, vsa slava naj pripada tvojemu imenu zaradi upanja na večno rešitev. Do tistega dne pa nam pomagaj, da bomo pristni odsev tvojega karakterja in tvoje ljubezni. Vse to te prosimo v tvojem imenu, amen.

 

[David Platt je krščanski avtor in pastor v cerkvi McLean Bible Church v Washingtonu, prestolnici ZDA. S svojimi deli in pridigami je pomembno vplival na moj duhovni razvoj ter razvoj mojega služenja v Cerkvi. MŠ]

Živko Kustić: Cerkev Osvoboditeljica

Vsi, ki verujemo v Jezusa Kristusa, se imenujemo kristjani. Z vero Vanj smo postali dediči vseh obljub, ki jih je dal Bog Jahve starim Izraelcem. Boga sprejemamo kot svojega osvoboditelja in si skupaj z Njim prizadevamo za osvoboditev vsakega človeka iz verig, ki ga oklepajo znotraj in zunaj. Zato se tudi imenujemo »Novi Izrael«, Božji izvoljenci in Božji sodelavci v današnjem svetu. 

Vsepovsod, kjer živijo, se kristjani zbirajo v skupnost, ki se imenuje Cerkev. Vse krajevne skupnosti se povezujejo v eno samo veliko skupnost Jezusove Cerkve po vsem svetu, v vesoljno Cerkev. 

Prvi véliki dogodek, ko se Cerkev kot skupnost pokaže v javnosti, je bil prihod Svetega Duha (binkošti) na Jezusove učence po Jezusovem vnebohodu (Apd 2,1-47). Jezusovi najbližji prijatelji in učenci so se do takrat v strahu na skrivaj zbirali k molitvi. Jezus je odšel, svet pa se ni takoj začel spreminjati. Učencem je bilo mnogokaj nejasno. Rečeno jim je bilo, da bodo šli po vsem svetu, oni pa niso vedeli, kako priti iz sobe. Poleg tega je med Izraelom in svetom drugih narodov zijal skoraj nepremostljiv prepad. Samo Izraelci so še vedno častili Jahveja, svojega Boga. Drugi se za njihovo vero niso menili. Svet se je obnašal, kot da njih, njihovega Boga in njihovega Jezusa – sploh ne potrebuje. 

Potem je Bog nekega jutra ponovno posegel v tok dogodkov. Odločil se je pokazati ljudem svoj novi, do tedaj nepoznani obraz (Apd 2,2-3). Apostoli so se spremenili, postali so drugačni – novi ljudje. Spremljajoča znamenja Božje navzočnosti so bila podobna kot na Sinaju, ko se Bog Jahve razodene Mojzesu (2 Mz 19,16-20) ali Eliju (1 Kr 19,9-14). Tudi tukaj, na dan prvih binkošti v Jeruzalemu, so ta znamenja pokazala, da je v ljudi vstopila neka povsem nova Sila. Sila, ki moralno in od znotraj spreminja ljudi. Kasneje bodo apostoli spoznali in zapisali, da ta Sila ni nihče drug kakor Bog sam, Bog Sveti Duh, ki se je »naselil« v novi skupnosti, da iz nje napravi novo, živo in edinstveno telo. Sedaj so Cerkev, živo bitje, ki raste in prežema svet. Bog se sedaj pojavi kot Ljubezen v skupnosti. Cerkev je Bog z ljudmi, v ljudeh in za ljudi. 

In naenkrat so apostoli osvobojeni strahu. Gredo na ulice, javno govorijo, mnoge stvari postanejo jasne, v sebi so trdno odločeni, da gredo z Jezusom osvoboditeljem spreminjat svet. Po vseh krajih rimskega cesarstva oznanjajo, da je suženj prav tako človek kot njegov gospodar (Gal 3,28; Flm 8-16), da je bolnik prav toliko vreden kot zdrav človek, da je ženska enakopravna moškemu (prim. Gal 3,28), da Bog ljubi vse. Še več: da zločinci, lopovi, ubijalci, razvratneži – vsi ti nesrečniki, ki so se z zlobnimi deli omadeževali, tako da jih svet nima več za ljudi, zato pa tudi sami sebe več ne cenijo, niti ne verjamejo, da bi se mogli poboljšati – vsi ti lahko izbrišejo madeže svojih zločinov. Da je Jezus prevzel breme njihove krivde in da lahko, če sprejmejo Jezusa kot osvoboditelja, začnejo novo življenje, kakor da bi se ponovno rodili (Rim 3,21-26). 

Ta nova svoboda se doseže s prerodom. Kristjani od vsega začetka govore o novem rojstvu. Kdor sprejme Jezusa skupaj s svojimi grehi in okovi, duhovno umre v Jezusovi smrti, zato da takoj zaživi novo življenje z vstalim Kristusom (Kol 2,12-14; 3,1-4). Kdor se tako prerodi, se pridruži Cerkvi in postane njen član. Krst označuje ta preporod. 

Cerkev raste, svet se spreminja. V teh prvih časih so kristjani takšni ljudje, da se o njih pripoveduje samo eno: »Glejte, kako se ljubijo med seboj.« (Jn 13,34). Po njih vsi vidijo, da se je Bog Ljubezni v Jezusu zares naselil v zgodovini in da se dogaja nekaj velikega. Kristjani z vsem srcem živijo drug za drugega. Za brata so pripravljeni dati tudi življenje. Med seboj delijo vse, kar imajo (Apd 2,42-47). Na psovke prijazno odgovarjajo, na mržnjo z ljubeznijo. To je prava moč Cerkve. Kadar so kristjani takšni, ni treba veliko dokazov, da Bog obstaja, ker se Bog razodeva v njih, kakor da On sam na viden način hodi po svetu. Takšna je Cerkev na začetku. 

Takšna je prava Cerkev tudi danes. Poglejmo okoli sebe in našli bomo ljudi, ki res tako živijo ali si vsaj prizadevajo tako živeti. Če mi vsi nismo takšni, to pomeni, da še nismo zares postali Cerkev. Zato se svet ne spreminja, ne postaja boljši. Toda Jezusov Duh samo čaka, da ga sprejmemo, da se spreobrnemo. Bolj ko se bomo z Jezusovo milostjo spreobrnili mi, bolj se bo na bolje spreminjal svet. Brez Kristusa pa ni zanj nobene rešitve.

Mitja Škalič: Poročna zaveza

[Pridiga na poroki Charisse Morales in Mihe Škaliča]

Prišli so k njemu farizeji in da bi ga preizkušali, so mu rekli: »Ali je dovoljeno možu iz katerega koli vzroka odsloviti ženo?« Odgovoril je: »Ali niste brali, da ju je Stvarnik na začetku ustvaril kot moža in ženo in rekel: Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje.«
Mt 19,3-6

V prebranem odlomku je zakonska zveza, zveza med moškim in žensko, opisana kot nekaj kar je Bog ustvaril. Zakonska zveza je Božja zamisel in Božje delo. Toda vse od začetka sveta do današnjih dni je tako, da to kar je Bog ustvaril, hoče hudič uničiti – kar Bog združi, hoče hudič ločiti.

V ljubezni Charisse in Mihe mi danes vidimo točno to kar je zapisano v prebranem odlomku – Božjo stvaritev in Božje delo v njunih življenjih. In ker želimo, da je to nekaj trajnega oz. celo večnega, bomo danes na podlagi Božje besede in na podlagi opazovanja današnje družbe pogledali dva pogosta človeška, svetna – napačna – pristopa k zakonski zvezi in potem bomo spregovorili še o edinem pravilnem – Božjem – pristopu k zakonski zvezi.

Prvi človeški pristop k zakonski zvezi: brezbrižnost 

To je zelo pogosto v današnjem času: ljudje pristopajo k zakonski zvezi popolnoma brezbrižno. Zakonsko zvezo vidijo le kot kos papirja, ki jim omogoča določene ugodnosti. Zakon več ni neka vseživljenjska vrednota, ampak nek poizkus s vprašljivimi rezultati. Vse skupaj ni ni več nič posebnega, vznemirljivega, resnega. Ko se dva strinjata, da sta za skupaj, ko čutita, da sta za skupaj, ko nikogar ne moti, da sta skupaj, potem se odločita, da se bosta poskusila iti zakonsko zvezo.

V današnjem času je to tako pogosto – ljudje preprosto na zakonsko zvezo gledajo preveč brezbrižno. Predstavlja jim nekaj priročnega: če sva poročena bova prihranila denar in čas, obenem preizkusila sama sebe in drug drugega, kako daleč lahko greva v svoji prilagodljivosti. In če ne bo šlo, potem pač ne bo šlo. Predana sva drug drugemu, za enkrat se ljubiva, toda naj ostanejo vse opcije odprte. Če se stvari zakomplicirajo, če se pokažejo druge življenjske ali partnerske opcije, lahko vedno greva vsak po svoje. To je razmišljanje, mentaliteta današnje družbe. Brezbrižen pristop do zakonske zveze.

Drugi človeški pristop k zakonski zvezi: pogodba

Pogodba je nekaj kar temelji na nezaupanju. Ko si zaupamo, potem si nekaj obljubimo, se rokujemo in to je to. Toda, ko si pa ne zaupamo, pa ta dogovor zapišemo in ga podpišemo, ker hočemo na ta način drugo stran prisiliti v spoštovanje pogodbe. Veliko ljudi gleda na zakonsko zvezo tudi samo kot na pogodbo. Takim je poroka neka pogodba, ki jo podpišejo in na podlagi katere potem iščejo predvsem lastne koristi. Zakonska zveza je po njihovo pogodba v kateri so zapisane pravice in dolžnosti obeh partnerjev. In vsak potem to pogodbo izigrava tako, da išče predvsem svoje pravice in omejuje svoje dolžnosti. Partner v taki pogodbeni zvezi pravi: »Vztrajam v tem, vse dokler mi daješ kar želim, me ne izdaš, me ne prizadeneš, me ne raniš, me osrečuješ.« In ko je eden nezadovoljen, nesrečen, naveličan, se pogodba preprosto prekine in vsak gre po svoji poti naprej.

Božji pristop k zakonski zvezi: zaveza

Če odpremo Sveto pismo, pa vidimo, da si Bog zakonske zveze ni zamislil kot brezbrižno razmerje ali kot neko priročno pogodbo. Ni si jo je zamislil, da bi bila utemeljena na nezaupanju, kot začasno stvar, ali kot poligon za uresničevanje lastnih interesov. Ne, Bog je zakonsko zvezo zasnoval kot zavezo. Zaveza je nekaj kar ni utemeljeno na vzajemnem nezaupanju, ni nekaj začasnega, ni utemeljena na iskanju lastnih koristi. Zaveza je utemeljena na vzajemnem predanju obeh zakoncev drug drugemu. Brezpogojno predanost drug drugemu, ki jo napaja ljubezen drug do drugega. V Svetem pismu je zaveza opisana vedno kot nek dogovor v katerem sta se partnerja v zavezi k nečemu zavezala in to sta potem potrdila z nekim simbolnim dejanjem.

Charissa in Miha, tudi vidva si bosta pred vsemi nami (in pred vsemi pred računalniški zasloni) in pred Bogom zaobljubila, zavezala drug drugemu. Danes sta tukaj, ker se zavezujeta k ljubezni, k spoštovanju, k pomoči drug drugemu, k razumevanju drug drugega, k skrbi drug za drugega.

Zavezala se bosta, da bosta dobra drug drugega, tudi ko se ne bosta tako počutila, da bosta odpuščala drug drugemu, tudi ko vama ne be do tega, da se bosta trudila drug za drugega, tudi ko se vama ne bo ljubilo. Zavezala se bosta da ne bosta iskala izgovorov, ampak rešitve. Zavezala se bosta, da bosta delala in naredila vse kar je možno, da bo ta zakonska zveza uspela. To bo vajina zaveza.

In to zavezo bosta potrdila s simbolnim dejanjem, prav tako kakor v Svetem pismu. Vajina prstana bosta simbol vajine zaveze!

Res je, da nam ljudem velikokrat v življenju zmanjka ljubezni, volje in moči – tudi za vzdrževanje zaveze zakonske zveze. Toda Bogu nikoli ne zmanjka ljubezni, volje in moči. On vama je vedno na voljo, da vaju znova in znova napolnjuje z ljubeznijo, vama daje voljo in moč za naprej, ter vama kaže rešitve, ki jih sprva ne vidita.

In kar je zanimivo – mi velikokrat mislimo, da moramo za uspeh zakonske zveze zakonca postavljati na prvo mesto. Ampak to ni res. Bog je tisti, ki je na prvem mestu – njega najprej ljubimo, spoštujemo in mu služimo. Takoj za njim potem sledi zakonec – in šele potem sledijo vsi ostali. In ko so prioritete postavljene na tak način, potem je ta zaveza poroke, zaveza zakonske zveze na pravih temeljih.

Verujem, da je vse to tudi vajina želja in odločitev. Zato vama naj Bog pomaga in stoji ob vaju na vajini skupni življenjski avanturi.

Marko Rijavec: Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!

1 Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru, 2 je zagledal dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. 3 Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. 4 Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« 5 Simon mu je odgovoril: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« 6 In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. 7 Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. 8 Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« 9 Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim, 10 prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika. Tedaj je Jezus rekel Simonu: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.« 11 In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim. Lk 5,1-11

Vidimo, da se odlomek precej lahko razdeli v dva dela. Prvi (1-3) se ukvarja z Jezusovim učenjem, medtem ko je drugi dialog med Jezusom in Petrom (4-11). Odlomek spada v tisti del evangelija, v katerem Luka govori o Jezusovem poslanstvu v Galileji (Lk 4,14–9,50). Bralec se pred tem v evangeliju poduči, da Bog vstopa v človeško zgodovino prek »malih« in za družbo nepomembnih ljudi, prek pastirjev (2,8), starih, neplodnih ljudi (1,7), da bi prek njih začel reševati svet (2,10; 3,6). Jezus je Mesija (2,11), ki uči (4,14-30) in dela čudeže (4,31-44). Njegova beseda ima moč (4,32), njegovo poslanstvo je prinesti ubogim veselo oznanilo (4,18).

V besedilu izstopajo velelniki, kar mu daje izrazito poučni značaj. Avtor izpostavi glagol »videti«, ki je tudi ključna beseda ob poklicu učencev drugih dveh sinoptikov (Mr 1,16.19), ter nastavi enak prizor: morje, čolni, Jezus, ki uči sede, kakor tisti z oblastjo. Vsi pripovedni elementi nakazujejo, da gre za poklic. Jezus je izrazit protagonist odlomka, kar jasno nakazuje, kdo je tisti, ki kliče med učence. Čeprav se v odlomku pogovarjata samo Jezus in Simon, se Jezus z glagoli vedno znova obrača tudi na njegove tovariše. Prav tako se tudi oni odzivajo na besede, namenjene Simonu. Po čudežnem ulovu se Simonu spremeni ime, postane Peter (prim. Mt 16,18), kar lahko razumemo kot točko, na kateri postane Jezusov učenec. Ne smemo prezreti, da se Simon ob tem čuti kot »grešen človek«. Čudežni ulov rib je torej samo simbol: poklicani čuti neizmerno obdarjenost, ki pa se zdi za človeka pretežka. Enako je pri poklicu prerokov (prim. 2Mz 4,13; Iz 6,5; Jer 1,6), torej so učenci novi preroki. To potrjuje tudi t. i. religiozni strah (thambos), ki je kot beseda izpostavljen na začetku 9. vrstice in ki ne vključuje samo Petra, temveč tudi ostale (»osupnili«). Jezusov »Ne boj se« spet prikliče besede, povedane Zahariju (1,13) in Mariji (1,30). S tem torej Jezus daje Petru in ostalim poslanstvo. 

Jezus »vidi« človeka. Vidi ga v njegovem dejanskem stanju, med praznimi mrežami njegovega življenja, in mu pomaga tako, da ga pokliče na pot za seboj. Prav nemoč učencev je točka, na kateri zaslišijo Jezusov klic. Prav zato Jezus izbira in kliče predvsem »grešne ljudi«, tiste, ki se zavedajo svojih pomanjkljivosti, ker tako razumejo, da Bog deluje predvsem tam, kjer je prisotna človekova nemoč. Odgovor na njegov klic je, kakor vidimo, »loviti ljudi«, ustvariti skupnost, saj Jezus resda kliče posamič, učenci pa odgovarjajo tako, da gredo za njim vsi.

Jezus, pomagaj mi svojo nemoč razumeti kot klic, naj zaupam Vate in v tvojo moč; da te povabim v svoje rane in pustim, da iz njih narediš tisto, kar je potrebno.

 

Vprašanja za razmislek:

• Kakšnega me Jezus vidi danes?
• Kako me danes Jezus kliče?
• Kaj zame pomeni »loviti ljudi«?
• V katerih primerih sem v svoji nemoči začutil Božjo bližino?

Samo Skralovnik: Babilonski stolp - še ena podoba izvirnega greha

Pripoved o babilonskem stolpu (1 Mz 11,1-9) je kratek, vendar čudovit primer judovskega pripovedništva. Kot drugje v 1 Mz 1–11, kjer beremo teološka razmišljanja o prazgodovini človeštva, je tudi v tej pripovedi močna polemika proti mitološki teologiji starega sveta. Pogosteje je ta polemika implicitna kot eksplicitna, mnogokrat samo starodavni poslušalci in moderni poznavalci znajo oceniti velikansko vrednost teh pripovedi. Toda pripoved o Babilonskem »nebotičniku« v 1 Mz 11 odvrže diskretnost in prikaže odprt in neposreden napad na babilonske namere.

V pripoved so prepleteni določeni orientalski motivi; mezopotamski veliki templji, zigurati, tj. stopničaste zgradbe s svetišči na vrhu, so bili značilnost tega območja; iz sumerske tradicije je znana zgodba o času, ko so vsi ljudje govorili ali bodo govorili isti jezik. Nikjer drugje pa ne najdemo zgodbe, ki bi te motive razložila z vidika moralnega monoteizma. Medtem ko je v mezopotamski literaturi Babilon verska in kulturna meka, v Genezi Babilon simbolizira norost vsemogočne humanistične kulture, utelešenje človekovega ponosa in brezbožnosti.

RAZLAGA ODLOMKA PO VRSTICAH

Vrstica 3

»Rekli so drug drugemu: ›Dajmo, delajmo opeko in jo žgimo v ognju!‹ Opeko so uporabljali namesto kamna in zemeljsko smolo namesto malte.« V vrstici je na kratko razložen pripovedovalčev pogled in pristop Izraelcev do gradbenega materiala. Je primerjava gradbenih tehnik v Izraelu in Mezopotamiji. Izraelci so uporabljali kamen in malto, medtem ko Mezopotamci opeko (običajno sušeno na soncu, v tem primeru pa je verjetno mišljena posebna, v pečeh žgana opeka) in asfalt (zemeljsko smolo), ki je nastajal s stikom surovega olja z zrakom. Zapis je več kot samo tehnična opomba o razlikah v antičnih gradbenih metodah; vključeno je podcenjevanje babilonskega materiala (mi uporabljamo kamen; oni imajo le opeko!).

Vrstica 4

»Rekli so: ›Dajmo, sezidajmo si mesto in stolp, katerega vrh naj sega do neba, in naredimo si ime, da se ne bomo razkropili po vsej zemlji!‹« Namen opečne proizvodnje ali gradnje je jasen, zgraditi mesto s stolpom – Babilon. Dve vrstici nazaj beremo, da so ljudje » … našli ravnino v šinárski deželi in se tam naselili.« (1 Mz 11,2). Šinárska dežela označuje južni del Mezopotamije, kjer so v zgodovini živeli Sumerci in za njimi Babilonci. Stolp bo tako visok, da bo z vrhom segal do neba. Tu je namigovanje na babilonsko teologijo najočitnejše. Glavni tempelj v Babilonu je bil posvečen (mestnemu) bogu Marduku in se je imenoval Esagil, tj. »tempelj z vzvišenim (visokim) vrhom« ali »hiša z dvignjeno glavo«. Že iz povsem tehničnega človeškega vidika je zgraditi stolp, visok do neba, predrzna namera, zdi pa se, da Geneza na to gleda kot na svetoskrunstvo, profanacijo. Kajti nebo so tudi nebesa, domovanje Boga, in ta antični nebotičnik je tako še en poskus ljudi, da bi postali kakor Bog in imeli stik z njim (prim. 1 Mz 3,5; 6,1-4).

Vrstica 5

»Gospod je stopil dol, da bi si ogledal mesto in stolp, ki so ga postavili človeški otroci.« Ime Mardukovega templja v Babilonu, »hiša z dvignjeno glavo«, odseva trditev, da je dosegel nebesa. Geneza to prepričanje zavrne. Najprej pojasni, da je to človeška zgradba, zgrajena iz opeke, tj. s slab(š)im gradbenim materialom (v primerjavi s palestinskim kamnom). Nato še ironično komentira višino templja; Babilonski stolp, »katerega vrh sega do neba«, je v resnici samo jalov napuh. Bog ga iz nebes komaj vidi, moral je stopiti dol, da bi si ga lahko ogledal. Čeprav je ta poskus v Božjih očeh pomilovanja vreden, so motivi za njegovo izgradnjo strašni. Sledijo želji, da preženejo Boga iz nebes in si napravijo sami ime, namesto da pustijo Bogu, da jim ga naredi on po svoji volji.

Vrstice 6–9

»In GOSPOD je rekel: ›Glej, eno ljudstvo so in vsi imajo en jezik, in to je šele začetek njihovega dela. Zdaj jih ne bo nič več zadržalo; kar koli bodo hoteli, bodo naredili. Dajmo, stopimo dol in tam zmešajmo njihov jezik, da ne bodo več razumeli govorice drug drugega!‹ In GOSPOD jih je razkropil od tam po vsej zemlji in nehali so zidati mesto. Zato se je imenovalo Babél, ker je tam GOSPOD zmešal jezik vse zemlje in od tam jih je GOSPOD razkropil po vsej zemlji.« Zgodi se preobrat, ki ga izvede Bog, in z njim prepreči človeški poskus postavljati se nasproti Stvarniku. Zmeda zaradi jezikov prepreči življenje v skupnosti in tehnološko sodelovanje: ljudje ne zaupajo tistim, ki jih ne razumejo. Ime »Babel/Babilon« ne pomeni »Božja vrata«, kot so menili Babilonci, ampak »zmedo« in zveni podobno kot »norost«. Je simbol za človekovo nemoč in propad, kadar deluje proti Stvarnikovi volji. S pripovedjo o babilonskem stolpu je obsojena želja človeštva, da bi odstranil Boga iz nebes in na njegovo mesto postavil sebe – to težnjo Sveto pismo obravnava kot »izvirni greh«. Človek mora pustiti Babel, svoje ponosne sanje, da bi postal kakor Bog, da bi ostajalo upanje po (od)rešitvi. Babilonski stolp predstavlja človekovo nezmožnost pred Stvarnikom, mnoštvo različnih jezikov pa Božjo kazen za prevzetnost. Zgodba o babilonskem stolpu se zato lahko primerja s padcem človeka v 1 Mz 3. S to zgodbo, ki obsodi človeško grešno norost, se končuje prazgodovina v Genezi. Poslednja beseda je Babel. Človek mora zapustiti Babel, svoje ponosne sanje, da bi postal kot Bog, in svojo odpadniško pot, in z Abra(ha)mom, ki je odšel iz Ura v južni Babiloniji, se lahko začne odrešenjska zgodovina.

ZAKLJUČEK

Skozi vse Sveto pismo je Babilon označen kot utelešenje človekovega ponosa in brezbožnosti. Če Babilon simbolizira nakopičeno sprevrženost in brezbožnost ljudi, je končno odrešenje v njegovem uničenju, toda pravični morajo uiti iz njega. Izaija 47 napoveduje uničenje Babilona, v 48,20 pa svari: »Pojdite iz Babilona, bežite iz Kaldeje! Oznanite z veselim glasom … Gospod je odkupil svojega služabnika Jakoba!« Vrnitev iz Babilona je razumljena kot drugi eksodus, odrešitev iz kasnejšega Egipta, vendar je tudi podoba Abrahamovega romanja. Ni dvoma, da so tisti, ki so se vrnili iz izgnanstva 537 pr. Kr. in pozneje, bili navdihnjeni s to prerokbo. Tudi Nova zaveza povzame podobo Babilona kot grešnega preganjalca Božjega ljudstva in inkarnacijo človeškega napuha in greha. Svetniki so pozvani, da ga zapustijo (Raz 18,4), naj se veselijo njegovega uničenja (18,20), saj padcu Babilona sledila Božja sodba in vzpostavitev Božjega kraljestva (20–22). V Apostolskih delih (2,7-11) je v opisu binkoštnega dneva nakazano, da šele prihod ali dar Svetega Duha obnavlja enotnost med narodi, ki se je razbila ob babilonskem stolpu (1 Mz 11,1-9): »Strmeli so, se čudili in govorili: ›Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? Kako, da jih slišimo vsak v svojem materinem jeziku? Parti, Medijci in Elámci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Krečáni in Arabci – vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela!‹«

Simo Ralević: Trije pogledi na Kristusov prihod

Vsi evangelijski kristjani se strinjajo, da bo Jezus ponovno prišel. In to je dobro. Toda vsi se ne strinjajo glede vseh podrobnosti. Nekateri verujejo, da se bo prej spreobrnil h Kristusu ves svet in potem bo Kristus vzpostavil kraljestvo univerzalnega miru in prosperitete. Nekateri učijo, da Kristus ne bo prišel, dokler se prej ne zgodijo na zemlji velike in vznemirjajoče težave. In dokler se ne pojavi Antikrist. Želim prikazati, kako veruje večina nas evangelijskih kristjanov.

Obstajajo trije sistemi učenja glede Kristusovega prihoda. Ti trije sistemi pa so: postmilenizem, amilenizem in premilenizem. Te besede vas naj ne prestrašijo. Vse tri besede vsebujejo besedo milenij. Ta beseda vsebuje dve latinski besedi: mile, kar pomeni tisoč in se uporablja v besedah miligram in milimeter; in besede annus, kar pomeni leto. Tako s kombinacijo teh dveh besed dobimo besedo milenij, kar pomeni tisoč let. Toda v kontekstu našega preučevanja pomeni milenij tudi čas v trajanju tisoč let, kakor je zapisano v Razodetju 20. poglavja.

To je prihodnji čas, v katerem bo satan zvezan v breznu, Gospod Jezus Kristus pa bo osebno vladal s svetimi na zemlji. Če imamo to v mislih, ni težko razumeti pomen terminusov postmilenizem, amilenizem in premilenizem. Latinska beseda post pomeni pozneje, medtem ko črka a pred besedo milenij pomeni, da ni milenija, beseda pre pa pomeni pred. Postmilenizem pomeni, da bo Gospod Jezus prišel po mileniju, a amilenizem govori, da ne bo na zemlji bukvalne tisočletne Kristusove vladavine. Premilenizem pa uči, da bo Kristus prišel pred milenijem.

Oglejmo si te tri sisteme, ki se nanašajo na Kristusov prihod malce pobližje.

Postmilenizem

Ta smer uči, da Gospod Jezus Kristus ne bo prišel ponovno na zemljo, dokler se ne konča tisoč let trajanja univerzalnega miru in pravice. V določenem času je bil postmilenizem zelo popularno mišljenje pri liberalnih in konservativnih teoloških smereh, ki verujejo v evolucijo. Verovali so, da bo ljudska rasa vse boljša in boljša. Verovali so, da se bo svet tako hitro popravil, da bomo videli konec vsem vojnam, krivicam in siromaštvu.

Konservativni teologi ugotavljajo, da ni mogoče sprejeti ideje, da bi kraljestvo lahko prišlo po običajnih naravnih procesih. To je v nasprotju, kar uči Biblija glede človekove grešnosti. Ti pričakujejo, da bo cerkev Gospoda Jezusa Kristusa pod vplivom Svetega Duha postala zelo močna sila na zemlji in bo prinesla tisočletno kraljestvo, univerzalno blagostanje. Tako bo cerkev izpolnila veliko poslanstvo. Verujejo, da bo Gospod kraljeval na svetu po srcih tistih, ki so na novo rojeni. Čeprav so tudi modificirani teologi, ki se držijo tega verovanja, je po prvi in drugi svetovni vojni in razpadu morale v našem času postalo to učenje absurdno. Človek ne more ustvariti milenij, tisočletno kraljestvo. Zelo težko je to uskladiti z vrstami iz Biblije, ki govorijo o zadnjem času. V mislih imam posebno Matej 24 in 2. Timotej 3. Gospod Jezus je omenil vojne in glasove o vojnah, opustošenje in velike težave, ki obeležujejo čas pred Jezusovim prihodom. Postmilenizem nima solidnih biblijskih temeljev. Ljudje mislijo, da bodo s svojimi napori naredili ta svet boljši za življenje. Tudi Sveto pismo in izkustvo se borita proti takšnemu mišljenju.

Amilenizem

Amilenizem pomeni, da milenija ni. Ta šola učenja veruje, da Gospod Jezus ne bo prišel, da bi kdaj na zemlji vzpostavil tisočletno kraljestvo. Nekateri učijo, da tisoč let, kar je omenjeno v Razodetju 20, je simbolično in predstavlja čas od prvega Kristusovega prihoda pred dva tisoč leti do njegovega prihoda, kadar koli to bo. Drugi prav tako zavračajo tisoč let, kar se omenja v Razodetju 2, da bi bil to resničen čas. To vidijo kot simbolično opisovanje zmage vernih nad satanom po edinosti s Kristusom.

Amilenizem je privlačen. Glejte, uči, da bo Gospod Jezus prišel nepričakovano, da obudi vse, ki so umrli (tako zveličane kot nezveličane), tiste pa, ki bodo živeli, bo preobrazil, jim dal nova telesa in da se bo pojavil na strašni sodbi, ki je za vse, tako za pravične kot hudobne. Amilenisti ne vidijo razlike med Kristusovo sodbo in sodbo živim narodom (Mt 25,31-46) in velikim belim prestolom in strašno sodbo (Raz 20,11-15). Ne delajo razlike med Izraelom Stare zaveze in cerkvijo Nove zaveze. Zato ne vidijo razlike, ki jo zahteva naše stališče, premilenizem. In to napravlja med evangelijskimi kristjani razdelitev.

Ne sprejemam amilenizma, ker ta poduhovlja biblijske vrste, ki se morajo razumeti literalno in to kvari osnovno vodilo v razumevanju Biblije in to je literalno tolmačenje. Da bi razumeli Pismo pravilno, moramo tolmačiti dobesedno, razen če besede in zdrav razum govorijo drugače. V Božji besedi ne smemo iskati nekaj misterioznega, kar ni namenjeno, da bi v njej bilo. Amilenisti se običajno držijo literalnega tolmačenja Biblije. Ko pa pridejo do preroštev, ki se nanašajo na drugi Kristusov prihod, potem naredijo izjemo. Ko tako delajo, potem kažejo, da niso trdni pri svojem pristopu k tolmačenju Pisma. Medtem ko priznavajo starozavezna preroštva o Kristusovem prvem prihodu in da so se dobesedno izpolnila, a zavračajo priznati, da bodo preroštva o drugem Kristusovem prihodu prav tako dobesedno izpolnjena.

Literalno tolmačenje in simbolično razumevanje je v srcu nestrinjanja amilenizma in premilenizma. Študent Biblije, ki vztraja, da se mora Biblija tolmačiti literalno, je premilenist. Tisti, ki Božjo besedo poduhovljajo, bukvalno delajo Božji besedi veliko krivico. Dober primer tega je način, kako amilenisti razlagajo Razodetje 20,4-6, kjer piše: »Nato sem videl prestole: tistim, ki so sedli nanje, je bila dana oblast, da so sodili. Videl sem duše tistih, ki so bili obglavljeni zaradi Jezusovega pričevanja in zaradi Božje besede. Videl sem vse tiste, ki niso molili zveri in njene podobe in si niso vtisnili na čelo in na roko njenega žiga. Oživeli so in kraljevali s Kristusom tisoč let. Drugi mrtvi pa niso oživeli, dokler se ni dopolnilo tisoč let. To je prvo vstajenje. Blažen in svet, kdor ima delež pri prvem vstajenju! Nad takimi druga smrt nima nobene oblasti, ampak bodo postali Božji in Kristusovi duhovniki ter bodo kraljevali z njim tisoč let.« Tukaj nam pisec piše o dveh skupinah ljudi. Tisti v četrti vrsti so živeli in kraljevali s Kristusom tisoč let.

Ena skupina je kraljevala s Kristusom, v 5. vrsti pa piše: » Drugi mrtvi pa niso oživeli, dokler se ni dopolnilo tisoč let. To je prvo vstajenje.« Sedaj se vprašajmo, kako ti, ki so v teologiji amilenisti, v luči jasnega učenja te vrste branijo verovanje v eno splošno vstajenje na koncu časov? Da bi to naredili, morajo del vrstice, ki jo je napisal Janez poduhoviti. Ti učijo, da besede »oživeli so in kraljevali s Kristusom tisoč let« pomenijo tiste, ki so na novo rojeni in ki so kraljevali v Kristusom tisoč let. »Drugi mrtvi pa niso oživeli, dokler se ni dopolnilo tisoč let. To je prvo vstajenje.« (v. 5). To se nanaša na tiste, ki bodo doživeli telesno vstajenje. Ko tako delajo, tolmačijo tekst tako, kot ustreza njihovemu namenu.

Beseda oživeli se v obeh vrsticah nanaša na fizično vstajenje. Janez tukaj govori o dveh vstajenjih in vstavlja med njiju tisoč let. Ko poduhovljamo tisto, kar se mora brati dobesedno, potem to vodi v napačno razumevanje tistega, kar pravi Biblija.

Naj povzamemo: amilenisti verujejo, da Gospod Jezus Kristus ne bo prišel, dokler ne bodo minile velike težave in dokler ne bo prišel Antikrist, in bo na vrhuncu svoje vladavine. Ti učijo, da bo Gospod Jezus prišel nepričakovano in bo obudil in sodil vsem mrtvim, ki bodo vstali in vsem živim, in tedaj bo prišla strašna sodba in tedaj bomo vstopili v večnost. Po njihovem učenju Kristusov prihod zapira zaveso zgodovine. V takšen sistem lahko verujejo samo tisti, ki zavračajo literalno tolmačenje in ki forsirajo nenaravno tolmačenje teksta. Sedaj si oglejmo tretje učenje.

Premilenizem

Tisti, ki verujejo v premilenizem, med njimi sem tudi jaz, verujejo v dobesedni čas tisoč let univerzalnega miru in pravice, ko bo Bog vladal na zemlji. Mi verujemo in učimo, da bo Gospod Jezus prišel na zemljo pred začetkom milenija. Kar je pomembno za vse tri smeri je, da vsi verujejo, da bo Kristus ponovno prišel. Vsi, ki so na novo rojeni, bodo uživali blagoslove njegove navzočnosti skozi vso večnost. Tisti pa, ki ne verujejo, bodo v večnem ognju.

Tisti, ki temu prepričanju verujejo, da literalni čas tisoč let miru in pravice prihaja na zemljo, to pa pomeni, da bo Gospod Jezus prišel preden se bo začelo tisočletno kraljestvo, zato se mi imenujemo premilenisti. Enostavno rečeno, kdor veruje, da bo Jezus prišel pred milenijem pred tisoč leti miru, prosperitete in popolnega mesta, je premilenist. Mi verujemo, da ne more obstajati kakšna zlata doba za ta svet brez osebnega prihoda, prisotnosti in vladavine pravičnega, suverenega princa miru, kralja Jezusa Kristusa. V tem času bo popolna razorožitev. »Razsojal bo med narodi, dokazoval številnim ljudstvom. Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu, ne bodo se več učili vojskovanja.« (Iz 2,4). To je v skladu z dobesednim tolmačenjem Pisma, ki ga podpira premilenizem. Če dobesedno beremo Pismo, se ne moremo izogniti dejstvu, da Gospod Jezus ponovno prihaja, da uvede na zemlji pravično vladavino. On bo vladal iz Jeruzalema z Davidovega prestola in njegova vladavina bo trajala tisoč let.

Prerok Zaharija je prerokoval: »Tedaj bo nastopil GOSPOD in se bojeval proti vsem narodom, kakor se bojuje na dan bitke. Njegove noge stopijo tisti dan na Oljsko goro, ki je nasproti Jeruzalemu na jutranji strani, in Oljska gora se bo razklala po sredi od vzhoda proti zahodu. Velikanska dolina bo: polovica gore se bo umaknila proti severu in polovica proti jugu.« (Zah 14,3-4). In prerok dodaja: »GOSPOD bo kralj nad vso zemljo, tisti dan bo en GOSPOD in njegovo ime bo edino.« (v. 9). V Razodetju 19 se sporoča, da Gospod prihaja na belem konju in se spušča na zemljo. V Razodetju 20 pa Janez omenja tisoč let in to šest krat. To bo zlata doba, ko bo satan zvezan v breznu, Jezus pa bo vladal iz Jeruzalema nad narodi. Potem bo vsa narava sodelovala s človekom. »Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa. Tedaj bo hromi skakal kakor jelen, jezik nemega bo vriskal. Kajti v puščavi se bodo odprli vrelci, v pustinji potoki.« (Iz 35,5-6). To se ne sme tolmačiti simbolično.

To stališče premilenistov je v skladu z Danielovim preroštvom. V Danielu 2,31-35 Daniel tolmači Nebukadnezarju sanje. V teh sanjah Gospod odkriva ne samo sukcesijo prihajajoče svetovne sile, ampak tudi vzpostavitev božjega kraljestva po četrtem in zadnjem zemeljskem kraljestvu. Daniel naslavlja kralja, spominjajoč se sanj, takole: »Ti, o kralj, si imel videnje: Glej, bila je velika podoba. Ta podoba je bila orjaška in njen blesk je bil izreden; pred teboj je stala in njen videz je bil grozen na pogled. Glava te podobe je bila iz čistega zlata, njene prsi in roke iz srebra, njen trebuh in ledja iz brona, njena stegna iz železa, njene noge deloma iz železa, deloma iz ila. Ti si to gledal, dokler se ni brez človeških rok utrgal kamen in zadel podobo v njene železne in ilnate noge ter jih zdrobil. Tedaj se je hkrati razdrobilo železo, il, bron, srebro in zlato ter so postali kakor pleve na poletnih skednjih. Veter jih je odnesel, nikakršnega sledu ni bilo več za njimi. Kamen pa, ki je zadel podobo, je postal velika gora in napolnil vso zemljo.«

V vrstah, ki sledijo, Daniel tolmači sanje: »To so sanje; in njihov pomen povemo pred kraljem. Ti, o kralj, kralj nad kralji, ki ti je Bog nebes dal kraljestvo, moč, oblast in slavo povsod, kjer koli prebivajo človeški sinovi, poljske živali in ptice neba, in ki je dal v tvojo roko oblast nad vsem, ti si glava iz zlata. Za teboj vstane drugo kraljestvo, manj mogočno od tvojega; nato tretje kraljestvo, tisto iz brona, ki bo vladalo vsej zemlji. Četrto kraljestvo bo trdno kakor železo. Ker bo iz železa, bo zdrobilo in strlo vse, kot železo, ki vse to razbije, zdrobi in razbije. Potem si videl noge in prste, deloma iz lončarskega ila, deloma iz železa. Kraljestvo bo razdeljeno, vendar bo v njem nekaj trpežnosti železa, kajti videl si, da je bilo železo pomešano z lončarskim ilom. Da so bili prsti na nogah deloma iz železa, deloma iz ila, pomeni: del kraljestva bo trden, drugi del pa krhek. Ker si videl železo, pomešano z lončarskim ilom, to pomeni, da se bo človeško seme pomešalo, vendar se ne bodo držali drug drugega, kakor se tudi železo ne more pomešati z ilom. V dneh teh kraljev bo Bog nebes ustanovil kraljestvo, ki na veke ne bo razdejano. Njegovo kraljestvo ne bo prepuščeno drugemu ljudstvu. Razdrobilo in pokončalo bo vsa ta kraljestva, sámo pa bo ostalo na veke. Kajti videl si, da se je brez človeških rok utrgal z gore kamen in zdrobil železo, bron, il, srebro in zlato. Veliki Bog tako oznanja kralju, kaj se bo poslej zgodilo. Sanje so resnične in njihov pomen je zanesljiv.«

Zlata glava predstavlja Nebukadnezarja, voditelja babilonskega kraljestva. Drugi trije deli podobe predstavljajo naslednja kraljestva, in zgodovina je to potrdila, da so to perzijsko, grško in rimsko kraljestvo, ki so prišla po babilonskem. Kamen, ki se bo utrgal brez rok, da udari v stopala in jih zlomi, tj. bo uničil obnovljeno rimsko cesarstvo in postavil svoje. To bo Kristusovo tisoč letno kraljestvo. Bo po vsej zemlji in bo večno kraljestvo. V Habakuku 2,14 piše: »Kajti zemlja se bo napolnila s spoznanjem GOSPODOVEGA veličastva, kakor vode pokrivajo morje.«

Vsi cerkveni očetje iz 2. stoletja so bili premilenisti. Verovali so, da bo kraljestvo prišlo nenadoma in prineslo tisočletno vladavino. Justin Mučenik, ki je umrl leta 186, je rekel: »Vsi kristjani zdravega razuma vedo, da bo vstajenje mrtvih in tisoč let v Jeruzalemu, ki bo zgrajen, okrašen in razširjen kot pravita Ezekiel in Izaija.«

Da, prihaja zlata doma s Kristusom. Slava mu in hvala!

 

Izet Veladžić: Jitro ali Reguél?

Sveto pismo je polno poučnih zgodb. Eno preberimo takoj: »Midjánski duhovnik je imel sedem hčera. Prišle so zajemat vodo in polnit korita, da bi napojile očetovo drobnico. Tedaj so prišli pastirji in jih hoteli odpoditi. Mojzes pa je vstal, se zavzel zanje in napojil njihovo drobnico. Ko so prišle k očetu Reguélu, je rekel: ›Kako da ste prišle danes tako hitro?‹ Rekle so: ›Neki Egipčan nas je rešil iz rok pastirjev; celó vodo nam je zajemal in napojil drobnico.‹ Tedaj je rekel hčeram: ›Kje pa je? Zakaj ste ga vendar pustile? Pokličite ga, da bo jedel kruh!‹ In Mojzes je privolil, da se naseli pri tem možu. Ta mu je dal svojo hčer Cipóro.« (2 Mz 2,15-22) 

Izstopajo lastnosti obeh mož. Prva je Mojzesov čut za pravico. Moral je oditi iz Egipta, ker je branil Izraelca, ki ga je tepel Egipčan; bežeč je naletel na dekleta, ki so jim pri vodi nagajali okoliški fantje. Celó ovce je napojil. Velikokrat je zajel vodo in nalil korito. Opravil je delo sedmih deklet. Mojzes je imel pastirsko srce. Ko je treba, vodi in brani. Prav tako je bil Mojzes pravšnji človek za politično funkcijo; služil je slabotnim in jih ščitil. Lahko bi bil izraelski kralj; raje je bil njihov rešitelj in voditelj. Rešil jih je iz tlačanstva in jih vodil do Kanaana, vmes jim je dal Postavo, da so mogli pravično soživeti. Čeprav velik gospod s faraonovega dvora, je delal kot pastir. Na paši je doživel shekinah – iz gorečega grma mu je govoril GOSPOD. 

Druga je Reguélova vzorna vzhodnjaška gostoljubnost. Hčere so mu povedale, kako jih je Mojzes pogumno branil. Takoj je poslal ponj, naj pride z njimi jest kruh. V Postavi je Mojzes gostoljubnost uzakonil: »Tujec, ki biva med vami, vam naj bo kakor domačin, kakor eden izmed vas! Ljubi ga kakor sebe, kajti tujci ste bili v egiptovski deželi; jaz sem GOSPOD, vaš Bog.« (3 Mz 19,34) Slišal sem, da je z nekom jesti kruh pomenilo, da je gost smel ostati tri dni. Če je hotel ostati dlje, je moral pomagati pri delu. Mojzes je prijel za delo, še preden so se prav spoznali. Zato ni bilo težko prositi za Cifórino roko. Reguél je že videl, da je Mojzes fant od fare. 

Okoli imena Mojzesovega tasta je sčasoma nastala zmeda. Jahvistično izročilo ga dosledno imenuje Reguél (2 Mz 2,18; 4 Mz 1,29), elohistično izročilo pa Jitro (2 Mz 3,1; 3,18; 18,1-27).* Judovska imena izražajo značaj posameznika. Na povezavi v opombi najdete zanimive komentarje o Reguélu/Jitru. Iz teh lahko sklepamo, da je bil Reguél nekakšen duhovnik, sprva v Egiptu. Tu, kjer ga je Mojzes našel, se ga spomnijo kot Jitra. Zdi se mi, da je to zgodba o spreobrnitvi in duhovni rasti. Spominja na Savla iz Tarza, ki je iz Jeruzalema šel kot preganjalec Cerkve, na cilj, v Damask, pa je prišel kot prvi izmed grešnikov in najmanjši izmed Gospodovih služabnikov. Od srečanja z vstalim Kristusom pred Damaskom ni bil več Savel, pač pa Pavel. Metamorfoza je bila popolna. 

Reguél je kot kakšen davni misijonar. Vero v enega Boga so skozi čas negovali prav taki posamezniki in skupnosti, zvesti Izročilu. Med tistimi, ki so iskali bolj zelene pašnike, je Reguél iskal bolj zeleno pašo. 

Morda jim je iz svojih izkušenj lahko kazal boljšo pot ter jih utrjeval v veri. Tako je pripravljal prst za dobro seme pravičnosti, ki ga je v svojem srcu prinašal Mojzes. Morda je bilo srečanje teh dveh mož neizogibno. Reguél/Jitro je božjemu človeku Mojzesu pripravil dom in preživetje, Cifóra pa ljubezen in toplino doma. V tem okolju je Mojzes štirideset let zbiral  moč in modrost za tisto delo, s katerim se je neizbrisno zapisal v zgodovino odrešenja. Vera v enega Boga je verjetno obstajala od pradavnine. Vendar je monoteizem obrodil sadove, šele ko je bil institucionaliziran. Pri tem je imel Reguél/Jitro sicer stransko, a izredno pomembno vlogo. Brat in sestra – tvoje služenje je pomembno. Že s tem, da si, da živiš in dihaš, opravljaš neko poslanstvo, katerega vrednost pozna le Bog. Zvestoba do groba bo bogato nagrajena.

*http://contradictionsinthebible.com/reuel-or-jethro 

*http://jewishencyclopedia.com/articles/8620-jethro
 

Marijan Peklaj: Ali bi kristjani morali biti vegetarijanci?

VPRAŠANJE: Iz Svetega pisma me zanima pomen naslednjih vrstic: »Vse, kar se giblje in živi, naj vam bo za živež, tudi vse zelene rastline vam dajem. Le mesa skupaj z življenjem, to je s krvjo, ne smete jesti.« (1 Mz 9, 3-4). Ali to pomeni, da naj ne bi jedli živali? Nekje sem videla zgodovinske članke, v katerih piše, da naj bi bil Jezus vegetarijanec.

ODGOVOR: Kot beremo v začetku, je Bog prvemu človeškemu paru določil tudi prehrano: »Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano.« (1 Mz 1,29). Človek naj bi torej živel od zelenjave in sadja. V naslednji vrstici Stvarnik še živalim odredi za hrano »vse zelene rastline«. To je temelj (zmotnega) naziranja, da Sveto pismo prepoveduje uživati meso. Mojzesova postava, ki je za Jude sveta, razlikuje med »čistimi« in »nečistimi« živalmi ter dovoljuje jesti meso čistih živali (gl. 3 Mz 11). Kako to?

Sveto pismo je treba brati od prvega poglavja naprej. Po končanem vesoljnem potopu Bog drugič spregovori ljudem o hrani. In te besede navajate v svojem vprašanju: »Vse, kar se giblje in živi, naj vam bo za živež, tudi vse zelene rastline vam dajem.« (1 Mz 9,3). »Kar se giblje in živi« so živali, torej meso. Zato so tudi kristjani za Jezusom in apostoli z mirno vestjo jedli poleg solate tudi meso. Zbor apostolov v Jeruzalemu (Apostolska dela 15) je vsaj za kristjane, ki niso judovskega porekla, odpravil tudi tisto razlikovanje med obredno čistimi in nečistimi živalmi. Ko Bog Noetu daje navodila glede prehrane, pravi, da ni dovoljeno jesti mesa »s krvjo«. Od tod vse do danes stroga pravila pri judih in muslimanih o načinu klanja živali. V krščanstvu je določba o prepovedi krvavic izginila pač zaradi splošnega nauka, da so Jezusovi učenci prosti jarma postave.

V eni od razlag prvega poglavja sem našel, kaj bi utegnilo biti smisel »vegetarijanske« določbe. Vsak dan smo priče krvavega nasilja med ljudmi. To ne more biti po Božji zamisli. Prvotno stvarjenje ni poznalo prelivanja krvi, zato Bog tudi živalim, ki jih poznamo kot krvoločne, določi zgolj rastlinsko hrano. Podobo miroljubnega sveta Sveto pismo projicira v prihodnost kot prijateljsko sožitje med živalmi (gl. Izaija 11,6-9). Tako bi si morali mi že sedaj, naj bomo vsejedi ali vegetarijanci ali celo vegani, prizadevati za to, da bi živeli v Božjem miru med seboj.

Lectio divina

Za redno dnevno branje Svetega pisma je dobro uporabljati metodo štirih korakov imenovano LECTIO DIVINA. Lectio divina je v osnovi zelo preprost način, ki nam omogoča osebno srečanje z Gospodom ob premišljevanju in molitvi, ki temeljita na Svetem pismu.

1. LECTIO - BRANJE: Pozorno branje svetopisemskega odlomka je temelj vseh nadaljnjih korakov. Odlomek preberem natančno in počasi, lahko tudi večkrat, da lahko čim bolje sprejmem njegovo vsebino.
2. MEDITATIO - PREMIŠLJEVANJE: Premišljevanje poglablja moje razumevanje odlomka in mi pomaga pri odkrivanju njegovega bogastva. Uporabim domišljijo in se vživim v besedilo. Sprašujem se kaj mi Bog sporoča zdaj, v tem trenutku. Prisluhnem obljubam in sprejmem izzive.
3. ORATIO - MOLITEV: Z molitvijo odgovarjam na luč, s katero Božja beseda osvetljuje moje življenje. Pred Boga prinesem vse, kar se dogaja v mojem življenju. Pri tem govorim in poslušam, poslušam in premišljujem - gre za pogovor z Bogom.
4. CONTEMPLATIO - MOTRENJE: Motrenje je čas intimnega druženja z Bogom. Utihnem pred njim in ga povabim k sebi. Besede skorajda niso potrebne. Uživam v njegovi prisotnosti. Preprosto sem z njim in se prepustim njegovi ljubezni. Na koncu prisluhnem h kateremu konkretnemu dejanju me nagovarja Bog.

Cilj Lectie divine je srečanje z Bogom in ne zgolj dokončanje posameznih korakov. Ko torej čutimo, da nas Gospod posebej nagovarja, je pomembno, da se ob tem ustavimo in počakamo. K posameznim korakom se lahko vrnemo pozneje, saj ne želimo zgrešiti tega, kar nam sporoča Gospod.