[Pridiga na poroki Charisse Morales in Mihe Škaliča]
Prišli so k njemu farizeji in da bi ga preizkušali, so mu
rekli: »Ali je dovoljeno možu iz katerega koli vzroka odsloviti ženo?« Odgovoril je: »Ali niste brali, da ju je Stvarnik na začetku ustvaril kot moža
in ženo in rekel: Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se
pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno
meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje.«
Mt 19,3-6
V prebranem odlomku je zakonska zveza, zveza med moškim in žensko, opisana kot nekaj kar je Bog ustvaril. Zakonska zveza je Božja zamisel in Božje delo. Toda vse od začetka sveta do današnjih dni je tako, da to kar je Bog ustvaril, hoče hudič uničiti – kar Bog združi, hoče hudič ločiti.
V ljubezni Charisse in Mihe mi danes vidimo točno to kar je zapisano v prebranem odlomku – Božjo stvaritev in Božje delo v njunih življenjih. In ker želimo, da je to nekaj trajnega oz. celo večnega, bomo danes na podlagi Božje besede in na podlagi opazovanja današnje družbe pogledali dva pogosta človeška, svetna – napačna – pristopa k zakonski zvezi in potem bomo spregovorili še o edinem pravilnem – Božjem – pristopu k zakonski zvezi.
Prvi človeški pristop k zakonski zvezi: brezbrižnost
To je zelo pogosto v današnjem času: ljudje pristopajo k zakonski zvezi popolnoma brezbrižno. Zakonsko zvezo vidijo le kot kos papirja, ki jim omogoča določene ugodnosti. Zakon več ni neka vseživljenjska vrednota, ampak nek poizkus s vprašljivimi rezultati. Vse skupaj ni ni več nič posebnega, vznemirljivega, resnega. Ko se dva strinjata, da sta za skupaj, ko čutita, da sta za skupaj, ko nikogar ne moti, da sta skupaj, potem se odločita, da se bosta poskusila iti zakonsko zvezo.
V današnjem času je to tako pogosto – ljudje preprosto na zakonsko zvezo gledajo preveč brezbrižno. Predstavlja jim nekaj priročnega: če sva poročena bova prihranila denar in čas, obenem preizkusila sama sebe in drug drugega, kako daleč lahko greva v svoji prilagodljivosti. In če ne bo šlo, potem pač ne bo šlo. Predana sva drug drugemu, za enkrat se ljubiva, toda naj ostanejo vse opcije odprte. Če se stvari zakomplicirajo, če se pokažejo druge življenjske ali partnerske opcije, lahko vedno greva vsak po svoje. To je razmišljanje, mentaliteta današnje družbe. Brezbrižen pristop do zakonske zveze.
Drugi človeški pristop k zakonski zvezi: pogodba
Pogodba je nekaj kar temelji na nezaupanju. Ko si zaupamo, potem si nekaj obljubimo, se rokujemo in to je to. Toda, ko si pa ne zaupamo, pa ta dogovor zapišemo in ga podpišemo, ker hočemo na ta način drugo stran prisiliti v spoštovanje pogodbe. Veliko ljudi gleda na zakonsko zvezo tudi samo kot na pogodbo. Takim je poroka neka pogodba, ki jo podpišejo in na podlagi katere potem iščejo predvsem lastne koristi. Zakonska zveza je po njihovo pogodba v kateri so zapisane pravice in dolžnosti obeh partnerjev. In vsak potem to pogodbo izigrava tako, da išče predvsem svoje pravice in omejuje svoje dolžnosti. Partner v taki pogodbeni zvezi pravi: »Vztrajam v tem, vse dokler mi daješ kar želim, me ne izdaš, me ne prizadeneš, me ne raniš, me osrečuješ.« In ko je eden nezadovoljen, nesrečen, naveličan, se pogodba preprosto prekine in vsak gre po svoji poti naprej.
Božji pristop k zakonski zvezi: zaveza
Če odpremo Sveto pismo, pa vidimo, da si Bog zakonske zveze ni zamislil kot brezbrižno razmerje ali kot neko priročno pogodbo. Ni si jo je zamislil, da bi bila utemeljena na nezaupanju, kot začasno stvar, ali kot poligon za uresničevanje lastnih interesov. Ne, Bog je zakonsko zvezo zasnoval kot zavezo. Zaveza je nekaj kar ni utemeljeno na vzajemnem nezaupanju, ni nekaj začasnega, ni utemeljena na iskanju lastnih koristi. Zaveza je utemeljena na vzajemnem predanju obeh zakoncev drug drugemu. Brezpogojno predanost drug drugemu, ki jo napaja ljubezen drug do drugega. V Svetem pismu je zaveza opisana vedno kot nek dogovor v katerem sta se partnerja v zavezi k nečemu zavezala in to sta potem potrdila z nekim simbolnim dejanjem.
Charissa in Miha, tudi vidva si bosta pred vsemi nami (in pred vsemi pred računalniški zasloni) in pred Bogom zaobljubila, zavezala drug drugemu. Danes sta tukaj, ker se zavezujeta k ljubezni, k spoštovanju, k pomoči drug drugemu, k razumevanju drug drugega, k skrbi drug za drugega.
Zavezala se bosta, da bosta dobra drug drugega, tudi ko se ne bosta tako počutila, da bosta odpuščala drug drugemu, tudi ko vama ne be do tega, da se bosta trudila drug za drugega, tudi ko se vama ne bo ljubilo. Zavezala se bosta da ne bosta iskala izgovorov, ampak rešitve. Zavezala se bosta, da bosta delala in naredila vse kar je možno, da bo ta zakonska zveza uspela. To bo vajina zaveza.
In to zavezo bosta potrdila s simbolnim dejanjem, prav tako kakor v Svetem pismu. Vajina prstana bosta simbol vajine zaveze!
Res je, da nam ljudem velikokrat v življenju zmanjka ljubezni, volje in moči – tudi za vzdrževanje zaveze zakonske zveze. Toda Bogu nikoli ne zmanjka ljubezni, volje in moči. On vama je vedno na voljo, da vaju znova in znova napolnjuje z ljubeznijo, vama daje voljo in moč za naprej, ter vama kaže rešitve, ki jih sprva ne vidita.
In kar je zanimivo – mi velikokrat mislimo, da moramo za uspeh zakonske zveze zakonca postavljati na prvo mesto. Ampak to ni res. Bog je tisti, ki je na prvem mestu – njega najprej ljubimo, spoštujemo in mu služimo. Takoj za njim potem sledi zakonec – in šele potem sledijo vsi ostali. In ko so prioritete postavljene na tak način, potem je ta zaveza poroke, zaveza zakonske zveze na pravih temeljih.
Verujem, da je vse to tudi vajina želja in odločitev. Zato vama naj Bog pomaga in stoji ob vaju na vajini skupni življenjski avanturi.