Vsi, ki verujemo v Jezusa Kristusa, se imenujemo kristjani. Z vero Vanj smo postali dediči vseh obljub, ki jih je dal Bog Jahve starim Izraelcem. Boga sprejemamo kot svojega osvoboditelja in si skupaj z Njim prizadevamo za osvoboditev vsakega človeka iz verig, ki ga oklepajo znotraj in zunaj. Zato se tudi imenujemo »Novi Izrael«, Božji izvoljenci in Božji sodelavci v današnjem svetu.
Vsepovsod, kjer živijo, se kristjani zbirajo v skupnost, ki se imenuje Cerkev. Vse krajevne skupnosti se povezujejo v eno samo veliko skupnost Jezusove Cerkve po vsem svetu, v vesoljno Cerkev.
Prvi véliki dogodek, ko se Cerkev kot skupnost pokaže v javnosti, je bil prihod Svetega Duha (binkošti) na Jezusove učence po Jezusovem vnebohodu (Apd 2,1-47). Jezusovi najbližji prijatelji in učenci so se do takrat v strahu na skrivaj zbirali k molitvi. Jezus je odšel, svet pa se ni takoj začel spreminjati. Učencem je bilo mnogokaj nejasno. Rečeno jim je bilo, da bodo šli po vsem svetu, oni pa niso vedeli, kako priti iz sobe. Poleg tega je med Izraelom in svetom drugih narodov zijal skoraj nepremostljiv prepad. Samo Izraelci so še vedno častili Jahveja, svojega Boga. Drugi se za njihovo vero niso menili. Svet se je obnašal, kot da njih, njihovega Boga in njihovega Jezusa – sploh ne potrebuje.
Potem je Bog nekega jutra ponovno posegel v tok dogodkov. Odločil se je pokazati ljudem svoj novi, do tedaj nepoznani obraz (Apd 2,2-3). Apostoli so se spremenili, postali so drugačni – novi ljudje. Spremljajoča znamenja Božje navzočnosti so bila podobna kot na Sinaju, ko se Bog Jahve razodene Mojzesu (2 Mz 19,16-20) ali Eliju (1 Kr 19,9-14). Tudi tukaj, na dan prvih binkošti v Jeruzalemu, so ta znamenja pokazala, da je v ljudi vstopila neka povsem nova Sila. Sila, ki moralno in od znotraj spreminja ljudi. Kasneje bodo apostoli spoznali in zapisali, da ta Sila ni nihče drug kakor Bog sam, Bog Sveti Duh, ki se je »naselil« v novi skupnosti, da iz nje napravi novo, živo in edinstveno telo. Sedaj so Cerkev, živo bitje, ki raste in prežema svet. Bog se sedaj pojavi kot Ljubezen v skupnosti. Cerkev je Bog z ljudmi, v ljudeh in za ljudi.
In naenkrat so apostoli osvobojeni strahu. Gredo na ulice, javno govorijo, mnoge stvari postanejo jasne, v sebi so trdno odločeni, da gredo z Jezusom osvoboditeljem spreminjat svet. Po vseh krajih rimskega cesarstva oznanjajo, da je suženj prav tako človek kot njegov gospodar (Gal 3,28; Flm 8-16), da je bolnik prav toliko vreden kot zdrav človek, da je ženska enakopravna moškemu (prim. Gal 3,28), da Bog ljubi vse. Še več: da zločinci, lopovi, ubijalci, razvratneži – vsi ti nesrečniki, ki so se z zlobnimi deli omadeževali, tako da jih svet nima več za ljudi, zato pa tudi sami sebe več ne cenijo, niti ne verjamejo, da bi se mogli poboljšati – vsi ti lahko izbrišejo madeže svojih zločinov. Da je Jezus prevzel breme njihove krivde in da lahko, če sprejmejo Jezusa kot osvoboditelja, začnejo novo življenje, kakor da bi se ponovno rodili (Rim 3,21-26).
Ta nova svoboda se doseže s prerodom. Kristjani od vsega začetka govore o novem rojstvu. Kdor sprejme Jezusa skupaj s svojimi grehi in okovi, duhovno umre v Jezusovi smrti, zato da takoj zaživi novo življenje z vstalim Kristusom (Kol 2,12-14; 3,1-4). Kdor se tako prerodi, se pridruži Cerkvi in postane njen član. Krst označuje ta preporod.
Cerkev raste, svet se spreminja. V teh prvih časih so kristjani takšni ljudje, da se o njih pripoveduje samo eno: »Glejte, kako se ljubijo med seboj.« (Jn 13,34). Po njih vsi vidijo, da se je Bog Ljubezni v Jezusu zares naselil v zgodovini in da se dogaja nekaj velikega. Kristjani z vsem srcem živijo drug za drugega. Za brata so pripravljeni dati tudi življenje. Med seboj delijo vse, kar imajo (Apd 2,42-47). Na psovke prijazno odgovarjajo, na mržnjo z ljubeznijo. To je prava moč Cerkve. Kadar so kristjani takšni, ni treba veliko dokazov, da Bog obstaja, ker se Bog razodeva v njih, kakor da On sam na viden način hodi po svetu. Takšna je Cerkev na začetku.
Takšna je prava Cerkev tudi danes. Poglejmo okoli sebe in našli bomo ljudi, ki res tako živijo ali si vsaj prizadevajo tako živeti. Če mi vsi nismo takšni, to pomeni, da še nismo zares postali Cerkev. Zato se svet ne spreminja, ne postaja boljši. Toda Jezusov Duh samo čaka, da ga sprejmemo, da se spreobrnemo. Bolj ko se bomo z Jezusovo milostjo spreobrnili mi, bolj se bo na bolje spreminjal svet. Brez Kristusa pa ni zanj nobene rešitve.