Marijan Peklaj: Hagara

1 Mz 16; 21,1-21; 25,12-18 

Poseben stranski lik v pripovedih o Abrahamu je lik sužnje Hagare. Ena od domnev je, da je bila Hagara Egipčanka iz pripovedi v 1 Mz 12,10-20, posebno v. 16. Hagara bi bila potemtakem del daru, ki ga je Abram dobil od faraona kot domnevni brat lepotice Saraje. Vendar te zveze v pogl. 16 ni in Hagara se omenja kot Sarajina dekla, to je sužnja.

Dogodek s Hagaro se odvija na ozadju bolečega dejstva, da že priletna Abram in Saraja nimata otrok. Abramu je Gospod ponovno zagotovil, da bo imel potomce (1 Mz 15,4sl.). Božjo obljubo je pisec očitno razumel tako, da bo otrok telesni sin Abrama in Saraje. Zapisano je, da je Abram veroval, a oba z ženo sta bila že v letih (Abram 86 let).

Kritična eksegeza ugotavlja, da je redaktor postavil poglavje o zavezi (1 Mz 15) med pogl. 13 in pogl. 16. Zato naj bi bila pripoved o Hagari razumljiva kot nadaljevanje 1 Mz 13, kjer beremo v v. 14-17 obljubo o številnem potomstvu, ki bo zasedlo Kanaan. V 16. poglavju ni sledu o pogovoru v 1 Mz 15,1-6. Kaže, da zakonca ne pričakujeta čudeža. Saraja da pobudo za ukrepanje po običajih in pravu tistega časa in okolja (Hamurabi, 1800 pr. Kr.). Sužnja naj spočne, nosi in rodi namesto nje. Tako bosta zakonca imela pravno veljavno potomstvo. Kakor pravi Rahela v 1 Mz 30,3: »… pojdi k njej, da bo rodila na mojih kolenih in bom po njej tudi jaz prišla do otrok«. V primeru, da se sužnja izkaže rodovitno, je to zanjo, čeprav je le »nadomestna mati«, nekakšen vzpon na družbeni lestvici, saj kot mati gospodarjevega prvorojenca ne more več biti sužnja. Hagara je v 1 Mz 16 Sarajina sužnja in nerodovitna žena je po tedanjem pravu imela pravico, da sužnjo ponudi možu. Tako naj bi sama postala mati po pravu. Abram »je poslušal« Sarajo, torej jo je ubogal. To bi bilo versko in moralno nevtralno dejanje ali celo pohvalno, saj sta poskrbela za potomstvo. Ker pa bralec že pozna Božjo obljubo iz 1 Mz 15,4 in pohvalno besedo o Abramovi veri (15,6), zdaj dobi vtis, kot da sta zakonca ravnala samovoljno, zanesla sta se na človeško možnost  in ne na Božjo obljubo (besedo). Kje je tu vera? Pogl. 15 bi moralo slediti pogl. 18, kjer imamo izrecno zagotovilo o rojstvu Abrahamovega sina, ki bo tudi Sarin sin.

Pripoved o Hagari in njenem otroku bi se morala končati v 1 Mz 16. Povzeto bi se glasila takole: Sužnja Hagara je zanosila s Sarajinim možem in ker je bila ponosna v svojem materinskem pričakovanju, je začela iti jalovi gospodarici na živce. Tako dolgo se je znašala nad bodočo mamo, da je ta raje izbrala negotovo svobodo v puščavi. Tam bi ugasnili dve življenji, ko ne bi vmes posegel Bog. Po angelu Hagari zagotovi, da bo sina donosila in rodila in da bo ta imel sijajno prihodnost. Tako bi se zgodba brez Božjega posega končala tragično, poseg pa bi lahko bil začetek nove zgodbe, ki bi bila popolnoma ločena od Abrahamove.

Vrstice 9 in 15-16 pa povezujejo to pripoved v nadaljevanje zgodbe z Abrahamom. Angel Hagari naroči, naj se vrne k svoji gospodarici. Rojen je Izmael, tj. 'Bog bo slišal', in živi pri Abramu kot njegov zakoniti potomec. Hagarin sin se omenja kot Abrahamov (edini) sin tudi v pogl. 17 (vrstice 18.20.23.26) in je v znamenje zaveze med Bogom in Abrahamom obrezan, mati pa tu ni omenjena. Bog napoveduje poseben blagoslov za Izmaela, naznani pa tudi, da bo Sara postala mati in bo Izak dejanski nosilec nasledstva po Abrahamu. Dejansko nadaljevanje o Hagari imamo po pripovedi o Sodomi in Gomori in drugih, potem ko se Sari in Abrahamu rodi Izak, v 1 Mz 21,9.

Kritiki pravijo, da imamo tu v resnici dvojnico k zgodbi v pogl. 16. Vzporednost je v tem, da je Hagara zdaj izgnana v puščavo, v prejšnji zgodbi je pobegnila, in sta s sinom na tem, da umreta od žeje in lakote. Izmael je po enem viru star že 13 let (17,25), tu pa se zdi tako majhen, da ga mora mati nositi (v. 14). Še ob pravem času pride Božja pomoč in spet obljuba o sijajni prihodnosti (zavrženega) sina. Hagara je bila tam osebna Sarina služabnica, zdaj je Abrahamova sužnja (v. 12). Spor ni več zaradi ljubosumnosti dveh žena, ampak gre tu za vprašanje, kateri od sinov bo dedič po očetu. Po tedanjem pravu je imel prednost prvorojenec, v tem primeru Izmael. Oče pa je imel pravico, da se namesto za sužnjinega sina odloči za sina glavne žene. V tem primeru bi moral sužnji dati prostost in ji dati primerno odškodnino. Abrahamu ni bilo po volji, da bi se ločil od Izmaela in Hagare, pisec pa opravičuje njegovo dejanje z Božjim načrtom, saj je videl Izrael kot Božje delo, v katerem je Abrahamova dediščina z Božjimi obljubami in zavezo vred prišla na Jakoba (= Izrael) preko Sarinega sina Izaka.

Greh, kazen in evangelij?

V sedanjem zaporedju besedila vsekakor kaže, da sta Abram in Saraja ravnala brez zaupanja v Boga, ko sta se odločila za potomstvo po sužnji. Eksegeti so opazili primerljivost motivov in celo besed med 1 Mz 3 in 1 Mz 16. Žena (Eva/Sara) ima pobudo, mož jo posluša in vzame ter užije, kar mu ona ponudi. »Poslušnost« moža je obsojena že v 1 Mz 3,17: »Ker si poslušal glas svoje žene …« Dejanje ni bilo po Božji volji, greh ima za posledico konflikt med ljudmi. To je že kazen, vendar Bog ne zapusti človeka v njegovi stiski, ne Abrahama in Sare in tudi ne Hagare in njenega sina. Tudi Hagara je namreč grešila, ko je »zaničevala« svojo gospodarico (1 Mz 16,4-5).

Vprašanje je, če mora bralec ob tej pripovedi nujno razsojati, kdo je bolj ali manj kriv ali celo koga obsoditi, npr. Saro in Abrahama? Zdi se, da je besedilo, tudi po vseh urejanjih, dosti zadržano glede vprašanja krivde in kazni. Morda smo bliže resnici, če ugotavljamo, kako je resnično življenje zapleteno. Verni človek pogosto ne more vedeti, kaj hoče Bog. Tudi če skuša z vso vero zaupati Božjim obljubam, mu pogosto ni jasno, ali ne bi bilo prav, da sam poišče kak izhod iz stiske. Morda Bog prav to pričakuje. Tako sta ravnala Sara in Abraham. Končno se lahko pokaže, da je bila ta neučakanost znamenje premajhne vere in da zato Izmael ne more biti dedič Božjih obljub. Tudi marsikaj bolečega se zato pripeti, vendar Bog obljublja in dela nemogoče stvari, da se nadaljuje odrešenjska zgodovina prek Abrahama in Sare. Morda pa je najlepše sporočilo to, da Bog ne zapusti matere in otroka, ki sta postala stranska vejica na drevesu odrešenja. In Hagara je bila vredna dati temu Bogu ime iz lastne izkušnje – El Roi, Bog, ki me je videl (16,13), Bog, ki vidi, vidi namreč človeka v stiski in prihiti na pomoč, ki pokaže rešilni studenec (21,19).

Sara in Hagara kot tipa pri Pavlu (Gal 4,21-5,1) 

Pavel v Pismu Galačanom obravnava posebno vprašanje: ali je človek deležen opravičenja pred Bogom po delih Postave ali po veri v Jezusa Kristusa, njegov križ in vstajenje?  Če dosežemo opravičenje, ker je Kristus za vse umrl na križu in vstal, potem je zanašanje na »dela postave« odpad od Kristusa, suženjstvo namesto svobode. O tem hoče prepričati kristjane v Galaciji, ki so jih vznemirjali učitelji, ki so učili v nasprotju s Pavlovim oznanilom evangelija. Pavla torej ne zanima pravična presoja moralne drže Sare in Hagare. Uporabi ju kot podobi (tipa). Dejstvo je, da je Bog izbral za nadaljevanje svojega načrta Sarinega telesnega sina Izaka, Izmael, sin sužnje Hagare, pa je ostal nepomemben v »sveti zgodovini«. Pavel trdi, da smo tisti, ki zaupamo v Kristusa »sinovi svobodne« in zato svobodni. Glede na svetopisemsko zgodovino tu Pavel poveže Hagaro, sužnjo, s Sinajem (zaveza, postava) in s »sedanjim Jeruzalemom«. Torej Egipčanko dela za podobo judovstva, ki ni sprejelo Kristusa in njegovega odrešenja, Saro, pramater Izraela, pa naredi za podobo »onega Jeruzalema, ki je zgoraj«, torej tistih, ki zaupajo v Kristusa in so zato svobodni. Izhaja torej iz pojmov svobode in suženjstva, zato je Hagara zanj negativna podoba v primerjavi s Saro. Prav nič tu ne misli na krivico, ki se ji je zgodila, in na naklonjenost, ki jo je Bog izkazal njej in njenemu sinu.

Anja Kastelic: Bodite sveti, ker sem jaz svet!

To spodbudo je nemalokrat izrekel Bog po svojem preroku Mojzesu, ko je vztrajno spodbujal ljudstvo, da bi ostalo zvesto na poti v svobodo. Človek je bil namreč ustvarjen v ljubezni in za svobodo, greh pa je pojem svobode popačil. Človeku je sicer ostala svobodna volja, vendar ta zaradi greha ni bila več svobodna za izbiro dobrega. Tako se je nenehno zapletal v taka in drugačna suženjstva – zunanja in notranja.

Svetost v Stari zavezi

Zapovedi in postava

Iz Egipta so Izraelci popeljani, da bi ponovno odkrili lepoto svobode. A ni šlo. Ni šlo, ker je bilo srce človeka še vedno neozdravljivo okuženo z nezvestobo, ki jo je prinesla »kača«. Človek je bil tisti, ki se je lahko samo trudil, da bi se izboljšal in postal ponovno zvest Gospodu, srce pa je ostajalo daleč. Potrebna so bila orodja, ki bi grešnemu človeku pomagala ostajati na pravi poti. Zato so prišle table postave, zato pravila in zapovedi, zato tudi z Božje strani veliko »vzgojnih navodil«.

V Drugi in Tretji Mojzesovi knjigi se kar ponavljajo vzkliki Božjih spodbud izvoljenemu ljudstvu, naj bodo sveti, obenem pa spodbudi nemalokrat sledi tudi navodilo, kako naj ravnajo, da bodo to dosegli:

»Bodite mi sveti ljudje; ne jejte mesa na polju raztrganih živali; vrzite ga psom.« (2 Mz 22,30).

»Kajti jaz sem Gospod, vaš Bog; posvečujte se in bodite sveti, ker sem jaz svet! Ne onečiščujte se z nobeno laznino, ki mrgoli po zemlji!« (3 Mz 11,44).

»Kajti jaz sem Gospod, ki sem vas izpeljal iz egiptovske dežele, da vam bom Bog. Bodite torej sveti, ker sem jaz svet!« (3 Mz 11,45).

In vendar je človek ostajal odtrgani sad, ki ni bil več pripet na glavno drevo življenja. S tem pa je postal sad, ki sam od sebe lahko samo zgnije. S tem, ko se po ustvarjenem bitju zaradi te »odtrganine« ni več mogel pretakati sok Božjega življenja, večnost zanj ni več obstajala; vse je imelo le še omejen »rok uporabe«. Tako je tudi človekova zvestoba postala krajša od cvetlice, ki zjutraj vzcveti in zvečer oveni. Lahko se je še tako trudil, da bi izpolnil kako zapoved in ostal zvest, in vendar se sam od sebe ni mogel rešiti.

Postava je tako imela dva glavna namena:

• da se je z njeno pomočjo razodel greh,

• da je ljudstvo počasi vzgajala za vero, ki je ponovna vključenost v Odnos.

Lahko bi rekli, da so Izraelci takrat živeli neke vrste religijo, saj so se morali nenehno truditi, da bi izpolnili zapovedi ter ostali zvesti Jahveju, ki jih je prišel rešit. Tudi Bog je sprejel tak odnos, ker je vedel, da drugačnega padli človek sam od sebe ni zmožen.

Svetost je v Stari zavezi tako pomenila trud in napor! Postala je skupek pravil, prepovedi, zapovedi, daritev za očiščevanje grehov in še vse, kar je temu podobnega.

Močni pričevalci

Ne glede na vse skozi celotno Staro zavezo najdemo ogromno iskrenih pričevalcev, ki so ostajali do konca pokorni Bogu in zvesti očetnim izročilom. Njihova veličina je bila ravno v tem, da so zmogli poslušati Boga in se upirati religijam drugih narodov ter za ceno lastnih vrednot tvegati tudi svoj ugled ali celo življenje.

Tako so nam velik zgled Abraham, Izak, Jakob, Jožef, Mojzes, Jozue, Ruta, Ester, Judita, Danijel, David in še neskončno število drugih.

Če povzamemo, bi v grobem lahko rekli, da je temeljni okus poti za Gospodom v Stari zavezi nekaj, za kar se mora človek truditi z lastnimi močmi in kljub temu ostaja neodrešen. Potrebno je bilo nekaj več…

Svetost v Novi zavezi

Odrešenje je dar

Ker se človek, okužen s strupom greha nikakor ni mogel odrešiti sam, je Bog, ki je svet kljub vsemu še vedno tako ljubil, ob dopolnitvi časa, dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje (prim. Jn 3,16).

Bog se torej učloveči in nase prevzame padlo človeško naravo, da bi ji tako ponovno vrnil sijaj bogopodobnosti; tisti prvi sijaj, ki ga je imela v raju. Človek se navkljub vsem zapovedim in postavam vendarle ni mogel osvoboditi greha, potreben je bil sestop Boga. Tako se upravičeno začne popolnoma nova zaveza, novo štetje, nova doba. V vseh pogledih.

Tudi v pogledu svetosti. Kajti svetost nič več ne pomeni napor, trud in uravnavanje na neke zunanje vrednote, temveč postane svetost preprosto sprejetje tega, kar je Gospod za nas že storil. On sam se je odločil priti po izgubljeno človeštvo, ki je izgubilo raj, Odnos in svetost. Odločil se je, ko smo bili še grešni, da se nobeno meso ne bi hvalilo in si sami ne bi prilaščali te zasluge. Odrešenje nam je poklonila čista Očetova ljubezen, ki preprosto ni prenesla pogleda na svoje izgubljene otroke.

Ljubezen namreč ne prenese, da bi izgubila tistega, ki ga ljubi, zato daje samo sebe, da bi drugi lahko bil ponovno najden in rešen. Če pa nam je bila z Božjim učlovečenjem, trpljenjem, smrtjo in vstajenjem dokončno vrnjena svetost ter ponovno odprt raj v nebeško slavo, pomeni, da pri vsem tem nismo imeli kaj veliko zaslug in lahko zato ta dar samo ganljivo in začudeno sprejmemo. Zgodil se je namreč prav tako, kakor bi na naša vrata potrkal neznanec in nam povedal, da nam je bila napisana zadolžnica, ki je zahtevala našo smrt, potem pa se je pod njo podpisal Sin in pripisal: »Vzemite mene, njih pustite, da živijo.«

Naš greh je torej edina »zasluga«, ki jo imamo pri vsem odrešenju. Vse ostalo je odgovor zastonjske Ljubezni, ki si želi le, da bi bila sprejeta.

Vera je ponovno odnos

Z odrešenjem je bil grešni človek ponovno vrnjen v Očetovo naročje, zato vera nikakor ne more biti več skupek zapovedi in prepovedi, temveč postane klic v čudovit odnos z živim Bogom, ki ni več nek oddaljeni Bog, do katerega se je potrebno povzpeti vsaj tako visoko, kot je gora Sinaj, temveč je z nami postal eno. On je tisti, ki se skloni do zadnjega kotička človeške bede in uboštva, pošlje svojo Besedo – Sina, da se rodi v temi hleva, v temo greha in tja prinese luč, da bi svet v Bogu ponovno odkril Očeta!

Z Njegovim odrešitvenim delom smo vsi postali sveti. V to skrivnost smo potopljeni pri novem rojstvu, ki je neizbrisno znamenje, kakor je tudi svetost neizbrisno zapisana v našo notranjost. To ni več neki zunanji ideal, ki bi ga morali posnemati in se zanj truditi, temveč preprosto sprejetje tega, kar v resnici smo. Ob novem rojstvu vsi mi oblečemo svetost, ki je Kristus, vse naše preostalo življenje na tem svetu pa je namenjeno le temu, da bi se na to svetost privadili in skladno z njo preoblikovali svoje mišljenje, čustvovanje ter ravnanje.

Vedno bolj gre torej za to, da se učimo vsak dan bolj odvreči in pustiti, kar ni skladno z našim dostojanstvom, ter vsak dan bolj sijati resničnost božjega otroštva.

To je temeljni preobrat, ki smo ga poklicani storiti kristjani. Vse preveč je ljudi, ki še vedno, četudi z dobrimi nameni, živijo religijo, ki ne prepriča več nikogar. To so vsi »devocionizmi«, vse pretirano čustvene oblike verovanja, iskanje posebnih senzacij in »čustvenega vzhičenja«. Naša vera pa ostaja trezna vera, prizemljena, zelo konkretna. Božji Sin se je rodil zelo konkretno in tako tudi ljubi. Zaman Ga je iskati v drugih oblikah, ko nam je svojo pot že pokazal.

Sol zemlje in luč sveta (Mt 5,13-16)

Če je torej svetost nekaj, kar smo prejeli pri novem rojstvu, in vera nenehen klic v živ Odnos z Gospodom, potem lahko samo prosimo milosti, da bi si upali vsak dan znova spreobračati ter svoje misli in čustva uravnavati na Besedo Njega, ki je edini svet. Nismo mi tisti, ki bi se morali posvečevati, temveč smo posvečeni v Kristusu. On je, ki nas posvečuje. Če bomo to dopustili, bomo postajali to, za kar smo ustvarjeni, in temu svetu, ki je sit moralizma in postav, lačen pa pristnih odnosov in resnične vere, oznanili, da imamo Očeta in brate.

Gospod nas ni zaman poslal v ta svet kot sol in luč. Poslal nas je, da svetimo kot luči, ki vedo, da so bile ugasnjene, a so ponovno prižgane. Zato je tistemu, ki okusi srečanje s Kristusom, nemogoče, da ne bi svetil in razsvetljeval še ostalih. Tudi takrat, ko se tega niti ne zaveda.

Kako torej živeti svetost danes?

Jezus daje preprost odgovor: »Živite jo kot sol.« Sol je drobna, komaj opazna, a z močnim okusom. Ni namenjena temu, da je varno zaprta v omari, marveč, da se vrže v hrano, se raztopi in jo tako naredi okusno ter privlačno. Ni namenjena temu, da stoji v omari, temveč, da se daje. Do izničenja.

V tem je čudovita prispodoba kristjana, ki ni ustvarjen, da ostaja zaprt v svojih »getih«, da od daleč opazuje in obsoja to neokusno hrano okolja, temveč da postane njen del, gre v svet in se daruje, torej izniči do te mere, da vse okrog njega postane drugačno, privlačno, okusno …

Hrana se brez soli težko zaužije, pa tudi pokvari se hitreje. Tako je bilo nekoč in tako je danes. Svet brez veselega oznanila krščanstva ostaja prazen in pust s hrepenenjem po izgubljeni svetlobi rajskega sijaja in tolikimi, ki se skrivajo za figove liste lastne krivde in medsebojnega obsojanja.

Kristjan pa je predvsem tisti, ki ve, da je Nekdo prvi prišel ter se izničil v tem svetu kakor sol v hrani, da bi odrešil človeka in mu vrnil okus. Mi smo tisti, smo s krstom prejeli okus in moč, da v majhnosti naredimo vse. Sol namreč mora ostati majhna, mora pa imeti okus, ki prihaja izključno iz odnosa z Njim.

Preganjanja

Težava torej ni v hrani, ampak v soli, ki ne opravlja svojega poslanstva! Z drugimi besedami, ni težava svet z vsemi svojimi zablodami, ki jih nikoli ni in ne bo manjkalo, temveč v kristjanih, ki ne svetijo kakor luči. Zato smo izpljunjeni, vrženi proč in pohojeni.

Res je Jezus velikokrat napovedoval preganjanja zaradi Njegovega imena in blagroval tiste, ki se jim bo to godilo zaradi Njega, in vendar si moramo priznati, da smo kristjani včasih vrženi proč in pohojeni, ne zato, ker bi pričevali Zanj, ampak zato, ker nimamo okusa po Vstalem. Smrdimo namreč po grobu, ljudje in svet pa hrepeni po vstajenjskem Jutru.

V tem je naša velika odgovornost. Poklicani smo »biti sol«, ki v še tako brezokusnih okoliščinah oznanja veselje upanja, mi pa prevečkrat širimo in tekmujemo s temo.

Vrnitev k bistvenemu

Potrebno je torej, da se vsi skupaj ponovno vrnemo k veličini novega rojstva, v katerem smo postali »sol«, k veličini poslanstva, s katerim smo bili poslani v svet, da bi dali svoje življenje in bi tako svet prejel okus.

Biti na novo rojen, pomeni tudi postati mesto, ki stoji na gori in ki se ne more skriti. Lahko sicer še naprej tekmujemo s svetom, še naprej štejemo in preštevamo, koliko nas je v primerjavi z ostalimi, in vendar izgubljamo bistvo. Naše poslanstvo ostaja v kvaliteti in ne kvantiteti, ostaja v malem, neopaznem in tihem, ki spreminja svet, ne pa v programih, ki bodo konkurenčni najsodobnejšim ponudbam. Poslanstvo kristjana ostaja v luči, ki opravlja svojo nalogo toliko, kolikor sveti na Drugega in ne sama nase. Vse ostalo je zato, da se»vrže proč in pohodi«.

Imeti okus, ki privlači, pomeni tako opaziti bližnjega in mu dovoliti, da postane brat. Pomeni opaziti soljudi in jim postati bližnji. Pomeni dati lačnemu svoj kruh, torej pokazati svetlobo Jutra tam, kjer se vidi le tema, pomeni sprejeti bedne brezdomce, torej prepoznati najprej sebe kot »tujca in popotnika«, ki pa mu je bilo vse podarjeno in zato ne potrebuje prilaščanja. Predvsem pa svetost pomeni odpraviti zatiranja iz naših sred, kazanja s prstom in varljivo govorjenje. To je osnova, da lahko zares sijemo in šele po tem bo naša luč svetila pred ljudmi, ki bodo v našem ravnanju videli, da smo srečali Kristusa in da smo vanj celo oblečeni.

Do takrat pa lahko postavljamo še tako mogočne utrdbe, še tako dobre programe, še tako konkurenčne ponudbe, a nas svet ne bo slišal. Ker od kristjanov bolj kakor vzvišenost besede, potrebuje slabotne sile, ki jih Gospod spreminja v junaška pričevanja. Potrebuje videti, da tudi mi ne vemo za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in sicer križanega. Kajti On je tista prva sol, ki je sestopil iz svoje slave in se pustil »raztopiti in izničiti ter svetu vrniti okus«.

Mnogi so ga posnemali in postali resnična sol, toda zdaj smo na vrsti mi. Svet, ta hrana brez okusa, tudi danes čaka svetnikov, ki bodo upali sestopiti iz svojih obramb in vzvišenosti ter priti med ljudi, ne kot nasprotniki ali tekmovalci, temveč kot pričevalci! Tiste Luči, ki je zasvetila vsem!