1 Mz 16; 21,1-21; 25,12-18
Poseben stranski lik v pripovedih o Abrahamu je lik sužnje Hagare. Ena od domnev je, da je bila Hagara Egipčanka iz pripovedi v 1 Mz 12,10-20, posebno v. 16. Hagara bi bila potemtakem del daru, ki ga je Abram dobil od faraona kot domnevni brat lepotice Saraje. Vendar te zveze v pogl. 16 ni in Hagara se omenja kot Sarajina dekla, to je sužnja.
Dogodek s Hagaro se odvija na ozadju bolečega dejstva, da že priletna Abram in Saraja nimata otrok. Abramu je Gospod ponovno zagotovil, da bo imel potomce (1 Mz 15,4sl.). Božjo obljubo je pisec očitno razumel tako, da bo otrok telesni sin Abrama in Saraje. Zapisano je, da je Abram veroval, a oba z ženo sta bila že v letih (Abram 86 let).
Kritična eksegeza ugotavlja, da je redaktor postavil poglavje o zavezi (1 Mz 15) med pogl. 13 in pogl. 16. Zato naj bi bila pripoved o Hagari razumljiva kot nadaljevanje 1 Mz 13, kjer beremo v v. 14-17 obljubo o številnem potomstvu, ki bo zasedlo Kanaan. V 16. poglavju ni sledu o pogovoru v 1 Mz 15,1-6. Kaže, da zakonca ne pričakujeta čudeža. Saraja da pobudo za ukrepanje po običajih in pravu tistega časa in okolja (Hamurabi, 1800 pr. Kr.). Sužnja naj spočne, nosi in rodi namesto nje. Tako bosta zakonca imela pravno veljavno potomstvo. Kakor pravi Rahela v 1 Mz 30,3: »… pojdi k njej, da bo rodila na mojih kolenih in bom po njej tudi jaz prišla do otrok«. V primeru, da se sužnja izkaže rodovitno, je to zanjo, čeprav je le »nadomestna mati«, nekakšen vzpon na družbeni lestvici, saj kot mati gospodarjevega prvorojenca ne more več biti sužnja. Hagara je v 1 Mz 16 Sarajina sužnja in nerodovitna žena je po tedanjem pravu imela pravico, da sužnjo ponudi možu. Tako naj bi sama postala mati po pravu. Abram »je poslušal« Sarajo, torej jo je ubogal. To bi bilo versko in moralno nevtralno dejanje ali celo pohvalno, saj sta poskrbela za potomstvo. Ker pa bralec že pozna Božjo obljubo iz 1 Mz 15,4 in pohvalno besedo o Abramovi veri (15,6), zdaj dobi vtis, kot da sta zakonca ravnala samovoljno, zanesla sta se na človeško možnost in ne na Božjo obljubo (besedo). Kje je tu vera? Pogl. 15 bi moralo slediti pogl. 18, kjer imamo izrecno zagotovilo o rojstvu Abrahamovega sina, ki bo tudi Sarin sin.
Pripoved o Hagari in njenem otroku bi se morala končati v 1 Mz 16. Povzeto bi se glasila takole: Sužnja Hagara je zanosila s Sarajinim možem in ker je bila ponosna v svojem materinskem pričakovanju, je začela iti jalovi gospodarici na živce. Tako dolgo se je znašala nad bodočo mamo, da je ta raje izbrala negotovo svobodo v puščavi. Tam bi ugasnili dve življenji, ko ne bi vmes posegel Bog. Po angelu Hagari zagotovi, da bo sina donosila in rodila in da bo ta imel sijajno prihodnost. Tako bi se zgodba brez Božjega posega končala tragično, poseg pa bi lahko bil začetek nove zgodbe, ki bi bila popolnoma ločena od Abrahamove.
Vrstice 9 in 15-16 pa povezujejo to pripoved v nadaljevanje zgodbe z Abrahamom. Angel Hagari naroči, naj se vrne k svoji gospodarici. Rojen je Izmael, tj. 'Bog bo slišal', in živi pri Abramu kot njegov zakoniti potomec. Hagarin sin se omenja kot Abrahamov (edini) sin tudi v pogl. 17 (vrstice 18.20.23.26) in je v znamenje zaveze med Bogom in Abrahamom obrezan, mati pa tu ni omenjena. Bog napoveduje poseben blagoslov za Izmaela, naznani pa tudi, da bo Sara postala mati in bo Izak dejanski nosilec nasledstva po Abrahamu. Dejansko nadaljevanje o Hagari imamo po pripovedi o Sodomi in Gomori in drugih, potem ko se Sari in Abrahamu rodi Izak, v 1 Mz 21,9.
Kritiki pravijo, da imamo tu v resnici dvojnico k zgodbi v pogl. 16. Vzporednost je v tem, da je Hagara zdaj izgnana v puščavo, v prejšnji zgodbi je pobegnila, in sta s sinom na tem, da umreta od žeje in lakote. Izmael je po enem viru star že 13 let (17,25), tu pa se zdi tako majhen, da ga mora mati nositi (v. 14). Še ob pravem času pride Božja pomoč in spet obljuba o sijajni prihodnosti (zavrženega) sina. Hagara je bila tam osebna Sarina služabnica, zdaj je Abrahamova sužnja (v. 12). Spor ni več zaradi ljubosumnosti dveh žena, ampak gre tu za vprašanje, kateri od sinov bo dedič po očetu. Po tedanjem pravu je imel prednost prvorojenec, v tem primeru Izmael. Oče pa je imel pravico, da se namesto za sužnjinega sina odloči za sina glavne žene. V tem primeru bi moral sužnji dati prostost in ji dati primerno odškodnino. Abrahamu ni bilo po volji, da bi se ločil od Izmaela in Hagare, pisec pa opravičuje njegovo dejanje z Božjim načrtom, saj je videl Izrael kot Božje delo, v katerem je Abrahamova dediščina z Božjimi obljubami in zavezo vred prišla na Jakoba (= Izrael) preko Sarinega sina Izaka.
Greh, kazen in evangelij?
V sedanjem zaporedju besedila vsekakor kaže, da sta Abram in Saraja ravnala brez zaupanja v Boga, ko sta se odločila za potomstvo po sužnji. Eksegeti so opazili primerljivost motivov in celo besed med 1 Mz 3 in 1 Mz 16. Žena (Eva/Sara) ima pobudo, mož jo posluša in vzame ter užije, kar mu ona ponudi. »Poslušnost« moža je obsojena že v 1 Mz 3,17: »Ker si poslušal glas svoje žene …« Dejanje ni bilo po Božji volji, greh ima za posledico konflikt med ljudmi. To je že kazen, vendar Bog ne zapusti človeka v njegovi stiski, ne Abrahama in Sare in tudi ne Hagare in njenega sina. Tudi Hagara je namreč grešila, ko je »zaničevala« svojo gospodarico (1 Mz 16,4-5).
Vprašanje je, če mora bralec ob tej pripovedi nujno razsojati, kdo je bolj ali manj kriv ali celo koga obsoditi, npr. Saro in Abrahama? Zdi se, da je besedilo, tudi po vseh urejanjih, dosti zadržano glede vprašanja krivde in kazni. Morda smo bliže resnici, če ugotavljamo, kako je resnično življenje zapleteno. Verni človek pogosto ne more vedeti, kaj hoče Bog. Tudi če skuša z vso vero zaupati Božjim obljubam, mu pogosto ni jasno, ali ne bi bilo prav, da sam poišče kak izhod iz stiske. Morda Bog prav to pričakuje. Tako sta ravnala Sara in Abraham. Končno se lahko pokaže, da je bila ta neučakanost znamenje premajhne vere in da zato Izmael ne more biti dedič Božjih obljub. Tudi marsikaj bolečega se zato pripeti, vendar Bog obljublja in dela nemogoče stvari, da se nadaljuje odrešenjska zgodovina prek Abrahama in Sare. Morda pa je najlepše sporočilo to, da Bog ne zapusti matere in otroka, ki sta postala stranska vejica na drevesu odrešenja. In Hagara je bila vredna dati temu Bogu ime iz lastne izkušnje – El Roi, Bog, ki me je videl (16,13), Bog, ki vidi, vidi namreč človeka v stiski in prihiti na pomoč, ki pokaže rešilni studenec (21,19).
Sara in Hagara kot tipa pri Pavlu (Gal 4,21-5,1)
Pavel v Pismu Galačanom obravnava posebno vprašanje: ali je človek deležen opravičenja pred Bogom po delih Postave ali po veri v Jezusa Kristusa, njegov križ in vstajenje? Če dosežemo opravičenje, ker je Kristus za vse umrl na križu in vstal, potem je zanašanje na »dela postave« odpad od Kristusa, suženjstvo namesto svobode. O tem hoče prepričati kristjane v Galaciji, ki so jih vznemirjali učitelji, ki so učili v nasprotju s Pavlovim oznanilom evangelija. Pavla torej ne zanima pravična presoja moralne drže Sare in Hagare. Uporabi ju kot podobi (tipa). Dejstvo je, da je Bog izbral za nadaljevanje svojega načrta Sarinega telesnega sina Izaka, Izmael, sin sužnje Hagare, pa je ostal nepomemben v »sveti zgodovini«. Pavel trdi, da smo tisti, ki zaupamo v Kristusa »sinovi svobodne« in zato svobodni. Glede na svetopisemsko zgodovino tu Pavel poveže Hagaro, sužnjo, s Sinajem (zaveza, postava) in s »sedanjim Jeruzalemom«. Torej Egipčanko dela za podobo judovstva, ki ni sprejelo Kristusa in njegovega odrešenja, Saro, pramater Izraela, pa naredi za podobo »onega Jeruzalema, ki je zgoraj«, torej tistih, ki zaupajo v Kristusa in so zato svobodni. Izhaja torej iz pojmov svobode in suženjstva, zato je Hagara zanj negativna podoba v primerjavi s Saro. Prav nič tu ne misli na krivico, ki se ji je zgodila, in na naklonjenost, ki jo je Bog izkazal njej in njenemu sinu.