1 Sam 9 – 10; 13 – 15; 17,55-20,42; 22,6-23; 26; 28; 31; 2 Sam 1,1-10
Ime Ana (hebr. ḥannah; zadnji h se ne izgovori, naglas na zadnjem zlogu) pomeni 'ljubkost', 'milost'. Isto ime ima prerokinja v Lk 2,36-38 in to je tudi ime Marijine matere, kakor je zapisano v apokrifnem Jakobovem protoevangeliju.
Kratko besedilo o stranski osebi v začetku velike zgodbe o prehodu iz enega zgodovinskega obdobja v Izraelu v drugo. Ni »junakinja« pripovedi, je le mati preroka, duhovnika in sodnika Samuela. Ta je tisti duhovnik in prerok, ki je mazilil prvega in drugega izraelskega kralja. Prav zato, ker je Samuel tako velik v Božjem načrtu, je pomembna tudi njegova mati. Je ena številnih žena, ki so trpele zaradi nerodovitnosti, potem pa zanosile po Božji dobroti, čudežno. Potem so rodile sina. Da, sina, nikakor ne hčere.
Malo je podobna Sari, ki je morala dolgo čakati in je težko verjela obljubi, da bo dobila sina Izaka. Vendar pri Ani zaplet ne govori o nasledstvu zakonskega para kot pri Abrahamu in Sari. Anin mož levit Elkaná že ima potomce, saj je njegova druga žena Penina rodovitna. Ana trpi, ker sama ni postala mati. S tem je samo njeno življenje prazno, čeprav jo ima mož zelo rad. To bolečino ji še soli tekmica s svojim posmehovanjem. Ženi sta sicer enakopravni, nobena ni sužnja kakor je bila Hagara. Ljubezen moža Elkanája spominja na Jakobovo ljubezen do Rahele, ki tudi nekaj časa ni zanosila in je bila zaradi tega nesrečna. Vendar moževa velika naklonjenost Ani ne more nadomestiti radosti materinstva.
Sicer pa ima ta pripoved še največ skupnega z zgodbo o zadnjem v številu sodnikov v Knjigi sodnikov, pravzaprav z zgodbo o Samsonovem rojstvu (Sod 13). Njegovi starši so bili dolgo brez potomstva. Angel, ki se prikaže Manóahovi ženi, od nje zahteva, da se med nosečnostjo vzdržuje opojnih pijač in nečistih jedi. Za sina, ki se je imel roditi, pa pravi, da bo »Božji nazirec od materinega telesa« (Sod 13,7). Nazirstvo pomeni življenje po zaobljubi (glej 4 Mz 6,1-21), kar je Samson v resnici živel s svojimi dolgimi lasmi. Zaobljuba pa je tema tudi pri Ani. Nesrečna žena je svojo prošnjo po sinu podkrepila z zaobljubo, da bo, če bo uslišana njena molitev za sina, tega »darovala Gospodu za vse dni njegovega življenja in britev naj ne pride na njegovo glavo« (1 Sam 1,11). Besede o britvi, ki naj ne pride na njegovo glavo, so vzete iz predpisov o nazirstvu. Tu ni nobenega angelskega naročila, Ana spontano naredi zaobljubo. Ko prosi Boga za sina, se mu hkrati že odpoveduje. To je njena vera; upa, da jo bo Bog raje uslišal, če mu obljubi kaj velikega. Vendar ostaja pri prošnji, to ni zahteva. Gorečo prošnjo spremljajo njene solze, saj »z bridkostjo v duši je molila h Gospodu in silno jokala« (1,10).
Pri tem so zanimivi nekatere zgodovinske značilnosti v besedilu. Prva je ta, da takrat ni bila navada, da bi kdo tiho molil. Duhovnik Eli je Ano opazoval med molitvijo in njeno premikanje ustnic je dojemal kot nekaj nenormalnega, zato je vzrojil in jo obtožil, da se je bila napila. Ta njegova prenagljena sodba je bila verjetno povezana z dejstvom, da so se ljudje ob takem praznovanju pri svetišču večkrat opili. Očitek o pijanosti je v hudem nasprotju z Anino zaobljubo, če jo primerjamo s predpisi o nazirstvu, kjer je bilo vsako uživanje opojne pijače strogo prepovedano. Naslednja zanimiva poteza pa je, da je duhovnik Eli v nasprotju s splošno predstavo o starozaveznem duhovništvu tu pokazal pristno dušnopastirsko zavzetost. Ko mu je Ana razodela bridkost svojega srca in vsebino prošnje, jo je potolažil in podprl njeno molitev. Ana je duhovnikovo besedo sprejela kot potrditev in je odhajala z velikim upanjem, »jedla je in njen obraz ni bil več potrt« (1,18).
»Gospod se je spomnil« Ane (1,19) seveda ne pomeni, da je prej pozabil nanjo, a tako se Sveto pismo izraža, kadar hoče reči, da je Bog komu izkazal dobroto. V zvezi z rojstvom je tudi podelitev imena novorojencu. Ana razloži ime Samuel (hebr. šəmûʾel) s stavkom: »Od Gospoda sem ga želela« (1,20). To je smiselno, saj hoče reči, da je ta tisti, za katerega je Boga prosila in ga dejansko izprosila (prim. 1,27-28 in 2,20). Vendar jezikovna analiza pravi, da to ime pravzaprav pomeni 'El je njegovo ime' ali 'Ime mu je Bog'. Pomen, ki ga imajo Anine besede, se bolje ujema z imenom Savel. Ana se je odločila, da bo naslednjič šla k svetišču v Šilu šele takrat, ko bo sina odstavila in bo takrat tudi uresničila zaobljubo. Tu šele izvemo bolj natančno, v čem je zaobljuba: da bo deček ostal v svetišču »za vedno«. Sicer bi bilo nazirstvo samo malo strožji življenjski slog v domačem okolju. Duhovniška služba takrat morda še ni bila vezana na Levijev rod, vendar v luči poznejše zakonodaje, 1 Krn 6,1-13 prikazuje Elkanája in Samuela kot Levijevca.
Lahko si samo zamišljamo, kako je bila Ana presrečna tista tri ali štiri leta, ko je imela Samuela pri sebi doma. Toda zaobljuba je resna stvar in zdi se, da je Ana z veseljem darovala sina. Zdaj ni zapisano, da bi jokala, čeprav bi bilo naravno. Pač pa izvemo iz 1 Sam 2,21, da je pozneje Ana rodila še tri sinove in dve hčeri in se v njih veselila Božjega blagoslova. Najbolj pa je pisec prikazal veselje in hvaležnost matere Ane v njenem hvalospevu v 1 Sam 2,1-10. Zanimivo je, da ni omenjeno, da bi se z možem vrnila v Ramo tudi Ana (2,11). To bi lahko bil namig, da je nekaj časa še ostala pri dečku in mu stregla. Tudi kasneje je skrbela zanj in ga obiskovala, saj je zapisano: »Njegova mati mu je vsako leto napravila majhno suknjo in mu jo prinesla, ko je prišla s svojim možem darovat praznično klavno daritev« (1 Sam 2,19).
Anina pesem (1 Sam 2,1-10)
Vidi se, da je ta psalm nekdo v pripoved vstavil pozneje. To je naredil tako, da je informacijo o Elkanájevem odhodu domov postavil v v. 11, torej po končanem hvalospevu. To je sicer molitev, ki ni v neposredni zvezi z zgodbo, vendar se je zdela piscu primerna, ker je v njej tudi vrstica o nerodovitni ženi, ki po Božji dobroti potem rodi sedem otrok (v. 5b). Psalm označujejo kot hvalnico, čeprav so v njem tudi drugačne prvine, npr. opozorilo proti ošabnemu govorjenju (v. 3) in posredna prošnja za kralja (v. 10). Posebno je poudarjeno, da Gospod obrača v dobro usodo ljudi, ki so ubogi, ponižani kot na primer ljudje, ki jim manjka hrane ali nesrečen nerodovitne žene, medtem ko ponižuje tiste, ki so na visokih položajih in so »visoki« po svojem mišljenju. Človeška prevzetnost je nespametna, saj je Gospod tisti, ki obvladuje vesolje in človekovo življenje. Božja moč je tolikšna, da lahko celo umrle vzdiguje iz podzemlja (v. 6). To še ni novozavezna vera v vstajenje, vsekakor pa je tudi ta vrstica ena od tistih, ki v Stari zavezi pripravljajo novozavezno oznanilo o vstajenju. Bog obvladuje tudi družbeno sceno in visoko postavlja »neznatnega« (v. 8). Vse to more, ker je stvarnik sveta (v. 8b). »Korake svojih zvestih varuje« (v. 9), čeprav imajo ljudje pogosto vtis, da ravno najboljši ljudje največ trpijo. Tudi ta misel se lepo prilega Anini življenjski izkušnji, saj je po ponižanju doživela izpolnitev srčne želje, ker je zvesto in ponižno prosila. Človek naj se ne zanaša na svojo moč (konji, vozovi, orožje).
Razlagalci so našli tako besedne kot vsebinske vzporednice k tej Anini hvalnici v Marijinem hvalospevu, ki je postavljen v okvir obiska pri Elizabeti (Lk 1, 46-55). Vsaj v prvem delu je Marijina pesem bolj osebna (npr.: »… ozrl se je na nizkost svoje služabnice«), zelo podobna pa je, ko govori o povišanju nizkih in ponižanju mogočnih. Luka je znal pokazati, kako imajo starozavezne besede v Novi zavezi svoj smisel ali celo, da so se v Jezusovi (in Marijini) zgodbi dokončno razodele kot Božja resnica v dobro ljudem.