Mitja Škalič: Izpuljene korenine grenkobe

Pazite, da nihče ne ostane brez Božje milosti, da ne bo pognala nobena grenka korenina, ki bi povzročila zmedo in bi se z njo mnogi omadeževali. Heb 12,15

Vsi vemo, kako pomembno je, da skrbimo za svoje telo – ga redno čistimo, pazimo na hrano, se izogibamo strupom, ki bi ga zastrupili. Vendar pa obstajajo tudi duhovni strupi, ki lahko onesnažijo našo dušo, naše srce, naše misli in naše odnose. Eden najnevarnejših med njimi je to kar omenja Heb 12,15 – grenka korenina, grenkoba, zagrenjenost – korenina, ki raste neopazno, a uničuje globoko in temeljito.

Grenkoba – grenka korenina – zastruplja človeka; in ne samo njega, temveč tudi ljudi okoli njega. Pismo Hebrejcem 12,15 nas pred tem resno svari: “Varujte se zagrenjenosti, da ne bi pognala korenin; kajti če se razbohoti, povzroča samo težave in mnoge ovira v duhovnem življenju.” Grenkoba, zagrenjenost. To ni nekaj majhnega, nepomembnega – to je nevarnost, ki lahko uniči cerkve, družine, zakone, prijateljstva in celo naš odnos z Bogom.

1. Kaj je grenka korenina/zagrenjenost?

Grenkoba je občutek, ki nastane, ko nas nekdo globoko rani ali razočara. Če te bolečine ne predelamo, ne odpustimo in je ne izpustimo, se z leti spremeni v notranjo jezo, trdoto ali celo sovraštvo, v zagrenjenost. Takšna čustva začnejo vplivati na to, kako gledamo na ljudi, na življenje in celo na Boga. Grenkoba je kot nevidna rana v srcu, ki ne izgine, ampak postaja vedno globlja. Počasi nas ločuje od drugih, od Božje ljubezni, in iz nas naredi zaprte, hladne ali zagrenjene ljudi.

To je duhovna bolezen, ki uničuje odnose in nam krade notranji mir. Korenina grenkobe se začne kot seme – majhen dogodek, beseda, pogled, izdaja, razočaranje. Morda te je nekdo prizadel. Morda ti ni bil dano tisto, za katerega si si prizadeval. Morda te je zapustil nekdo, ki si ga imel rad. Ali pa si pričakoval več od ljudi, od cerkve, od Boga – pa nisi prejel.

To seme ostane. In če ga ne izruvamo, začne kaliti. V zemlji srca se skriva, dokler iz nje ne poganja korenina grenkobe, zagrenjenost – in to korenino je težko videti, saj raste skrito. Ko pa pride na plano, se kaže kot ciničnost, zamere, jezljivost, hladnost, duhovna otopelost. Zagrenjenost ni le čustvo. Je duhovno stanje, ki se zakorenini globoko v človekovo bitje in vpliva na vse vidike njegovega življenja.

2. Zagrenjenost zastruplja vse okrog nas

Pismo Hebrejcem nas opozarja: »...da ne bo pognala nobena grenka korenina, ki bi povzročila zmedo in bi se z njo mnogi omadeževali.« To je bistvo grenkobe – ne ostane pri eni osebi, vpliva na bližnje. Povzroča zmedo. Druge omadežuje, okuži. Zastrupi okolje. Zastrupi odnose. Zastrupi atmosfero v družini. V cerkvi. V skupnosti. Zagrenjeni ljudje so nosilci bolečine, ki jo prenašajo naprej.

3. Grenkoba in Božja milost ne gresta skupaj

Poglejmo še enkrat Heb 12,15: »Pazite, da nihče ne ostane brez Božje milosti…« Ta vrstica razkriva resnico, ki jo pogosto spregledamo: grenkoba nam preprečuje, da bi izkusili Boga. Ne zato, ker Bog ne bi želel dajati, ampak ker naša srca, zastrupljena z zamero, postanejo neprepustna za Njegovo delovanje. Božja milost je zastonjski dar, pripravljen za vsakogar, a grenkoba v srcu ustvari zid, ki ji preprečuje, da bi nas dosegla. Zamera, če je ne predamo Bogu, nas naredi nedovzetne za ljubezen – tako od ljudi kot od Boga. 

Jezus jasno pove: »Če vi ne odpustite, tudi vaš nebeški Oče ne bo odpustil vam.« (Mr 11,25) Ne zato, ker bi Bog kaznoval, ampak zato, ker odpuščanje ni zgolj zapoved – je pogoj za odprtost srca. Če v roki trdno držimo svojo bolečino in zavračamo, da bi jo izpustili, nismo sposobni sprejeti tistega, kar nam Bog želi dati. Milost lahko napolni le odprto, ponižno srce. Zato je izpustitev zagrenjenosti ključen korak k ozdravljenju in resnični duhovni svobodi.

Kako prepoznamo grenko korenino?

1. Težko odpustiš ljudem – tudi za majhne stvari. Če te besede, pogledi ali dejanja drugih hitro prizadenejo in si jih dolgo zapomniš, je to lahko znak grenkobe. Morda si v sebi rečeš: »To si mi naredil, ne bom pozabil.« Namesto da bi se s stvarjo spopadel, se grenkoba tiho nabira. Tak človek hitro postane zamerljiv in težko odpusti stvari, tudi če so bile nenamerne.

2. Ponavljajoče se misli in pogovori o starih ranah. Če pogosto premlevaš, kaj se je zgodilo v preteklosti, kaj ti je nekdo rekel, kako te je nekdo prizadel, in če to še vedno nosiš s seboj, pomeni, da rana še ni zaceljena. Govorjenje o teh dogodkih z grenkim tonom, večkrat in z različnimi ljudmi, je pogosto znak, da korenina grenkobe ni bila izpuljena.

3. Ciničen (posmehljiv, dvomljiv) pogled na ljudi, cerkev, celo Boga. Če si ob vsaki prošnji za zaupanje ali molitev že vnaprej prepričan, da "ni vredno", "se nič ne spremeni", ali da "ljudje niso iskreni", potem je ciničnost že del tebe. Tak človek ima vedno pripombe, težko vidi dobro in vse tolmači negativno.

4. Uživaš, ko nekdo, ki te je prizadel, trpi ali mu ne gre. Če te potihoma veseli, ko gre človeku, ki te je prizadel, slabo, če si rečeš: »Zaslužil si je«, ali če čutiš zadoščenje, ko ga drugi grajajo, potem grenkoba ni samo prisotna – že usmerja tvoje srce stran od ljubezni. Ta občutek »sladkega maščevanja« je znak, da ni prišlo do notranje sprave.

5. Težko zaupaš nekomu – ker si bil v preteklosti ranjen. Ko ti nekdo pokaže dobroto, jo takoj postaviš pod vprašaj. Ko ti nekdo reče lepo besedo, pomisliš, da ima skrite namene. Če težko zaupaš ljudem, tudi ko so iskreni, potem tvoja ranjenost preteklosti še vedno oblikuje tvojo sedanjost. Tak odnos zgradi zidove, ki ovirajo tudi odnos z Bogom, ker tudi Bogu ne moreš zaupati. 

Če se prepoznaš v tem, ne obupaj. To ni konec. To je začetek ozdravljenja.

Kako izruvamo grenke korenine?

1. Priznaj, da obstaja. Nihče ne ozdravi, dokler ne prizna, da je bolan. Prav tako nihče ne zmore izruvati grenkobe, dokler si ne prizna, da je tam. Mnogi živijo v zanikanju: »Saj sem že oprostil… Saj me ne boli več… Saj ni tako hudo.« A resnica je – če se neka stvar pogosto vrača v misli, še ni zaceljena. Bodi iskren pred Bogom. Bog ne bo presenečen. On že ve. Ampak ti potrebuješ pogum, da se soočiš z resnico. Iskrenost je prvo zdravilo.

2. Imej pogum za odpuščanje. Odpuščanje ne pomeni, da je bilo prav to kar se je zgodilo. Ne pomeni, da pozabiš. Pomeni, da prenehaš držati osebo kot talca svoje bolečine. Odpuščanje je odločitev, ne občutek. Pomeni: »Ne bom več dovolil, da ta pretekla stvar ali rana določa mojo prihodnost.« Odpuščanje ne spremeni preteklosti, ampak sprosti tvojo prihodnost.

3. Moli za tiste, ki so te ranili. To je najtežje. A je tudi najbolj učinkovito. Jezus pravi: »Molite za tiste, ki vas preganjajo.« (Mt 5,44) Zakaj? Ker molitev spreminja tvoje srce. Morda se oseba ne bo nikoli spremenila. Morda se ne bo nikoli opravičila. A ti boš svoboden. Začni preprosto: »Bog, blagoslovi tega človeka. Dotakni se ga. Daj mu, kar potrebuje.« Sčasoma bo tvoje srce mehkejše, in kjer je bila nekoč bolečina, bo zdaj milost.

4. Dovoli Svetemu Duhu, da zdravi tvoje srce. Ti lahko izpustiš, priznaš, moliš – a samo Božja milost lahko ozdravi srce. Sveti Duh želi priti v tiste dele tvoje duše, ki si jih skril – in prinesti mir. Povej Bogu: »Sveti Duh, pokaži mi, kje sem še vedno ujet. Vstopi v moje srce in zdravi me.« On je zdravnik srca. Ne deluje z nasiljem, ampak z nežnostjo. On bo prerezal korenine, ki si jih sam ne zmoreš.

Sad svobode – kako izgleda življenje brez zagrenjenosti?

1. Ljubezen namesto zamere. Grenkoba v srcu rodi zamero, ohlajenost in celo sovraštvo. Ko pa dovolimo, da nas Božja ljubezen ozdravi, nas začne prežemati nova sposobnost ljubiti – tudi tiste, ki so nas nekoč ranili. Ne gre za naivnost, ampak za moč, ki prihaja iz Svetag Duha: da zmoremo videti druge z Božjimi očmi. 

2. Mir namesto notranjega viharja. Grenkoba v duši povzroča nemir, napetost, stiskanje v prsih, pogosto tudi nespečnost. Ko se srce sprosti v Božjem odpuščanju, pride globok notranji mir, ki presega razum. Ni več notranjega boja, maščevalnih misli ali dvomov – pride občutek, da je duša doma. Ta mir je Božji dar. Ne pride, ko so okoliščine popolne, ampak ko srce zaupa, da je v Božjih rokah varno.

3. Veselje namesto cinizma. Ko grenka korenina izgine, se začne prebujati pravo, čisto veselje. To ni smeh zaradi posmehovanja, ampak globoka hvaležnost za življenje, za Božje darove, za odnose. Veselje prihaja iz zavedanja, da nas je Bog rešil in nam odpustil.

4. Sočutje namesto trdosti. Grenek človek postane trd, obramben, nezaupljiv. Po ozdravljenju pa nastopi nekaj čudovitega: sočutje. Ne pomeni, da pozabiš, kar si doživel, ampak da te tvoja preteklost naredi bolj občutljivega za bolečino drugih. Tvoja rana postane kanal milosti. Tako kot Jezus – ranjen, a poln usmiljenja – tudi ti začneš gledati ljudi z razumevanjem in nežnostjo.

5. Zdravje namesto notranjega razkroja. Grenkoba ni samo duhovna stvar, ampak vpliva tudi na telo – povzroča stres, napetost, celo fizične simptome. Ko pa pride Božja milost in začne srce zdraviti, se pogosto pokaže tudi fizična ali čustvena prenova. Telo začne dihati, obraz se sprosti, oči zasijejo. Ne rečemo zaman: »Zdrav duh v zdravem telesu.« Božji mir daje novo življenjsko energijo. Oseba, ki je nekoč nosila grenkobo, zdaj postane drugačna. Ljudje začnejo čutiti razliko. 

Bog nas ne kliče k površinskemu življenju, ampak k čistemu srcu. In grenke korenine nimajo mesta v srcu Božjega otroka. Morda si bil resnično ranjen. Morda se je zgodilo nekaj nepravičnega. Morda je bolečina, ki jo nosiš, res globoka.

A vedi tole: Bog ni pripravljen, da ostaneš tam. On te vabi ven. Vabi te, da mu zaupaš, predaš, izpustiš. In v zameno ti da svobodo, mir in novo življenje. Danes je dan, ko lahko začneš izkopavati korenine grenkobe – in dopustiš Svetemu Duhu, da jih za vedno odstrani. Ne bodi več ujetnik svoje preteklosti. Odpusti, izpusti – in živi življenje v polnini.