Mitja Škalič: Ko trava postane zelena – kako ozdraviti srce od zavisti

Zdravo srce je telesu življenje, ljubosumje pa je trohnoba v kosteh. Prg 14,30 

Danes bomo nadaljevali z odstranjevanjem nevarnih strupov iz svojega življenja. Pred tem  smo govorili o “grenki korenini” – o zagrenjenosti, pred katero nas tako resno opozarja Sveto pismo. To je strup, ki, če ga ne izruvamo, zaduši radost in mir v našem srcu. Danes pa bomo pogledali še enega izmed teh strupov, ki prav tako tiho, a vztrajno zastruplja našo dušo. To je strup, ki povzroča, da sosedovo travo vedno vidimo bolj zeleno, svojo pa suho in neprivlačno.

Ta strup se imenuje zavist. Nekdo je rekel: “Zavist je umetnost štetja blagoslovov drugega človeka namesto svojih.” To pomeni, da svojo pozornost odmaknemo od tega, kar nam je dal Bog, in jo usmerimo k temu, kar imajo drugi. Zavist pa ni vedno dramatična in očitna. Pogosto je tiha, skoraj neopazna. Pride počasi in je sprva niti ne občutimo, a se ugnezdi v kotičkih srca, kjer bi morala prebivati hvaležnost.

In tukaj igra glavno vlogo primerjanje. Primerjanje napihne dosežke in blagoslove drugih, medtem ko naše lastne darove in dosežke potisne v ozadje. Primerjanje nikoli ne meri pošteno – vedno gleda le na tisto, kar drugi kažejo navzven, ne pa na celotno resnico njihovega življenja. V svetu družbenih omrežij je to še nevarnejše, saj vidimo le izbrane trenutke: nasmehe, potovanja, uspehe. Ne vidimo pa neprespanih noči, notranjih bojev in skritih solza.

Morda se zavist pojavi, ko vidimo sosedov nov avto, prijateljevo napredovanje v službi ali nasmeh srečne družine na fotografiji. Včasih jo začutimo celo v cerkvi, ko nekdo drug dobi priložnost služenja, o kateri smo sami sanjali. In ko enkrat dovolimo, da primerjanje postane navada, se hvaležnost počasi umakne. Tam, kjer vlada primerjanje, hvaležnost izgine, mir se razblini, radost pa zbledi.

1. Zavist v Svetem pismu – stara bolezen

Zavist ni nekaj, kar je iznašla sodobna družba. To je starodavna bolezen srca, ki jo zasledimo že v prvih straneh Božje besede. Svetopisemske zgodbe so polne opozoril, ki nam kažejo, kako nevarna je, če ji dovolimo, da se razraste.

Poglejmo zgodbo Kajna in Abela (1 Mz 4,3–8). Oba brata sta prinesla daritev Gospodu – Abel najboljše od svojih prvorojencev drobnice, Kajn pa nekaj od pridelkov svoje zemlje. Bog je sprejel Abelovo daritev, ne pa tudi Kajnovo. Kajn bi lahko sprejel to kot priložnost, da spremeni svoje srce in izboljša svoje darilo. A namesto tega je dovolil, da se v njem razvije grenko ljubosumje. Zavist se je najprej naselila kot tih občutek nepravice, a ker je ni izkoreninil, je zrasla do točke, kjer je v njem povzročila ubijalsko jezo. Končalo se je z umorom lastnega brata. To je prva zgodba v Bibliji po padcu, kjer vidimo, da zavist ni le misel – je seme, ki, če ga ne izruvamo, obrodi smrt.

Podoben vzorec vidimo pri Jožefovih bratih (1 Mz 37,4–28). Jožef je bil očetov ljubljenec, kar je bilo jasno vidno tudi v daru – pisani suknji – ki jo je dobil. Ko je Jožef povedal svoje sanje, v katerih se mu bratje priklanjajo, je to v njih povzročilo še večje ljubosumje. Namesto da bi te sanje preverili pri Bogu in iskali Njegovo razlago, so dovolili, da jih zavist porine na pot izdaje. Najprej so načrtovali umor, potem pa so ga prodali v suženjstvo. Zavist je tu dobesedno razbila družino in poslala nedolžnega brata v leta trpljenja.

Tretji primer je zgodba o kralju Savlu in Davidu (1 Sam 18,6–9). Saul je bil maziljen za kralja, a ko je David po boju z Goljatom prišel v mesto, so žene vesele pele: »David je premagal deset tisoč, Saul pa tisoč.« To, kar je bil trenutek praznovanja Božje zmage, je Savel slišal kot osebno ponižanje. Namesto da bi videl Davida kot Božjo pomoč in dar svojemu kraljestvu, ga je videl kot grožnjo. Zavist je začela rasti v njegovem srcu, dokler ni postala obsedenost, ki ga je oddaljila od Boga in ga privedla do moralnega propada.

Ti trije primeri nam pokažejo, da zavist ni odvisna od položaja, bogastva ali moči. Lahko se naseli v srce preprostega človeka, vernika ali kralja. Deluje tiho, pogosto opravičena z mislijo: “To ni pravično.” Toda Božja beseda jasno opozarja, da zavist nikoli ne ostane majhna – če jo hranimo, bo rasla, dokler ne uniči srca, odnosov in celo našega odnosa z Bogom.

2. Zakaj je zavist tako nevarna?

Pregovori 14,30 pravijo: “Zdravo srce je telesu življenje, ljubosumje pa je trohnoba v kosteh.” Zavist ni samo čustvo – je kot kislina, ki razjeda naš notranji mir. Počasi nam krade veselje nad Božjimi darovi. Ko se primerjamo, pravzaprav govorimo Bogu: “Tisto, kar si mi dal, ni dovolj dobro.” To ni le znak nehvaležnosti, ampak tudi nezaupanja v Njegovo modrost in načrt. 

3. Kako zavist deluje v našem vsakdanu

Zavist se ne pokaže vedno na očiten način. Pogosto pride v zelo navadnih trenutkih. Morda listamo po telefonu in vidimo slike sosedovega novega avtomobila ali prijateljičine popolne hiše. Nekje globoko v sebi se začne tih glas: “Zakaj nimam jaz tega?” Ta misel se zdi nedolžna, a če ji pustimo prostor, začne rasti.

Zavist lahko občutimo na različnih področjih. Lahko je materialna – ko si želimo imeti stvari, ki jih ima nekdo drug. Lahko je povezana z videzom – ko se primerjamo s tem, kako kdo izgleda, kako je oblečen ali kako fit je. Lahko pa se pojavi celo na duhovnem področju – ko vidimo, da Bog nekoga uporablja na način, ki si ga sami želimo, in se sprašujemo, zakaj tega ne naredi z nami.

Primerjave so danes še lažje kot kdaj koli prej. Svet družbenih omrežij je kot razstava najboljših trenutkov življenja drugih. Redko kdo objavi svoje težave ali poraze. Vidimo le uspehe, nasmehe, dopuste in dosežke – in hitro pozabimo, da tudi ti ljudje nosijo svoje skrbi in bolečine. Zavist raste, ker gledamo le na končni izdelek, ne na celotno zgodbo.

Zavist se začne kot droben občutek nezadovoljstva, a če ga ne ustavimo, lahko preraste v grenkobo, ljubosumje in celo odmik od ljudi, ki jih imamo radi. Ukrade nam radost, ki jo imamo v tem, kar je Bog položil v naše roke. Namesto da bi uživali v darovih, ki smo jih prejeli, vedno gledamo čez ograjo in merimo, kako zelena je trava drugje.

4. Božja pot iz zavisti

Bog nas nikoli ne pusti ujeti v zavist brez izhoda. Njegova beseda nam vedno kaže pot, kako lahko prepoznamo to bolezen srca in jo začnemo zdraviti. Zavist ni nekaj, kar preprosto izgine sama od sebe – z njo se moramo zavestno spopasti. Svetopisemska rešitev ni le v tem, da prenehamo gledati na druge, ampak da svoj pogled obrnemo nazaj k Njemu, Bogu, k viru našega življenja, k tistemu, ki nas je ustvaril in nam dal vse, kar potrebujemo za našo pot.

Prvi korak je hvaležnost. Apostol Pavel v 1 Tesaloničanom 5,18 pravi: “V vsem se zahvaljujte; kajti to je Božja volja za vas v Kristusu Jezusu.” Hvaležnost je protistrup za zavist, ker nas usmeri na tisto, kar imamo, namesto na tisto, česar nimamo. Ko vsak dan namenoma izrečemo zahvalo Bogu – za zdravje, za prijatelje, za delo, za majhne radosti – zavist nima več toliko prostora v našem srcu. 

Drugi korak je veseliti se z drugimi. Rimljanom 12,15 nas spodbuja: “Veselite se z veselimi, jokajte z jokajočimi.” Zavist nas vleče k temu, da uspehe drugih vidimo kot grožnjo. Božja pot pa nas uči, da jih vidimo kot priložnost za skupno slavljenje. Ko se odločimo, da bomo iskreno hvalili Boga za blagoslove nekoga drugega, se naše srce mehča. To ni vedno enostavno – včasih zahteva, da premagamo notranji odpor. A vsakič, ko se zavestno veselimo z drugim, gradimo v sebi prostor za ljubezen namesto za zavist.

Tretji korak je zvestoba lastnemu klicu. Nekdo je rekel: “Če je trava pri sosedu bolj zelena, jo je verjetno zalival. Zalij svojo.” Naš fokus je naj le na tistem, kar nam je Bog zaupal. Vsak od nas ima svojo edinstveno pot in nalogo. Ko začnemo vlagati energijo v to, da skrbimo za svoje darove, odnose in služenje, nimamo več časa niti želje, da bi merili, kako uspešni so drugi.

Božja pot iz zavisti torej ni le pobeg od primerjanja – je aktivna odločitev, da svoje srce napolnimo z hvaležnostjo, svoje besede z veseljem nad uspehi drugih in svoje roke z delom, ki nam ga je dal Gospod. Ko tako živimo, zavist počasi izgubi moč, mi pa začnemo okušati pravo svobodo – svobodo, da se veselimo tega, kar imamo, in svobodo, da drugemu iskreno privoščimo, kar je prejel.

5. Povabilo k preizkusu srca

Danes nas Božja beseda ponovno vabi, da ne ostanemo le poslušalci, ampak da se na njo tudi odzovemo. Zavist je ena tistih stvari, ki se rada skrije globoko v srcu, kjer jo drugi ne vidijo. Morda je oblečena v prijazen nasmeh, medtem ko v notranjosti čutimo grenkobo. Prav zato je pomembno, da si vzamemo trenutek in dovolimo Svetemu Duhu, da nam pokaže resnico o našem srcu.

Vprašajmo se iskreno: Ali sem v zadnjem času primerjal svoje življenje z življenjem nekoga drugega in pri tem izgubil mir? Ali so se v meni kdaj pojavile misli, kot so: “Zakaj on?” ali “Zakaj ne jaz?” Ali obstaja oseba, nad katere uspehi se mi je težko veseliti? Če na katero od teh vprašanj odgovorimo z “da”, to ni razlog za obup – to je priložnost, da povabimo Boga, naj se dotakne tistega dela našega srca, ki potrebuje Njegovo zdravilo.

Danes naredimo nekaj preprostega, a pomenljivega. Vzemimo si nekaj minut tišine in napišimo tri stvari, za katere smo Bogu hvaležni. Nato pomislimo na eno osebo, ki ji morda v srcu zavidamo, in jo prinesimo v molitvi pred Boga. Prosimo Ga, naj jo blagoslovi – resnično, iz srca – in naj nam da sposobnost, da se veselimo z njo. To je majhen korak, a ravno taki majhni koraki so tisti, ki spreminjajo srce.

Božji načrt za nas ni, da bi živeli v neprestanem primerjanju, ampak da bi hodili v hvaležnosti. Če bomo dopustili, da nas On vodi, bomo videli, da je trava, ki jo zalivamo skupaj z Njim, vedno dovolj zelena.

Zavist je tiha, a močna. Lahko nas odpelje daleč stran od Božje volje. A Božja milost je močnejša. On nas vabi, da svojo pozornost preusmerimo od primerjanja k hvaležnosti, od ljubosumja k praznovanju, od osredotočenosti na druge k zvestobi našemu lastnemu klicu.