Draga ženin in nevesta, dragi sorodniki, prijatelji in vsi zbrani.
Danes smo se zbrali ob enem najlepših trenutkov v življenju. Danes se veselimo ljubezni. Praznujemo srečanje dveh zgodb, dveh poti in dveh src, ki sta se odločili hoditi skupaj. Toda današnji dan je veliko več kot praznovanje čustev. Danes smo tudi priča skrivnosti, ki jo Sveto pismo imenuje zaveza.
Ko se dva človeka zaljubita, si običajno predstavljata lepo prihodnost. Predstavljata si skupen dom, skupne sanje, otroke, praznike, smeh in srečo. In prav je tako. Ljubezen vedno gleda prinaša upanje. Vendar vsak, ki je že nekaj časa poročen, ve, da zakon ni sestavljen samo iz lepih trenutkov. Zakon je nekaj globljega. Je vsakodnevna odločitev, da ostanemo zvesti drug drugemu tudi takrat, ko življenje ni popolno.
Ko so nekoč farizeji vprašali Jezusa o zakonu, jim je odgovoril z besedami, ki segajo vse do začetka stvarjenja: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno. Tako nista več dva, ampak eno. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje! (Ezután tehát már nem kettő, hanem egy. Amit Isten tett eggyé, azt ember ne válassza szét!)« Mr 10,7-9
Te besede nam povedo nekaj izjemno pomembnega. Zakon ni samo človeški projekt. Ni zgolj družbeni dogovor ali pravna ureditev. Zakon je Božje delo. Bog združuje dva človeka v eno življenje. Zato zakon ni nekaj, kar bi lahko gradili samo z močjo svojih občutkov. Potrebuje nekaj globljega. Potrebuje temelj, ki presega naše razpoloženje, naše želje in celo naše sposobnosti.
Danes živimo v času, ko se na zakon pogosto gleda zelo površno. Mnogi pravijo, da je zakon samo kos papirja. Če se imata dva rada, zakaj bi bila potrebna kakršnakoli obljuba? Če stvari ne delujejo, se pač razideta. Tak pogled razume odnose predvsem kot nekaj začasnega. Dokler je lepo, ostanemo skupaj. Ko postane težko, gremo vsak svojo pot.
Drugi pogled na zakon je nekoliko resnejši, vendar še vedno ne doseže njegove globine. To je pogled, ki zakon razume kot pogodbo. Pogodba temelji na dogovoru med dvema stranema. Jaz bom izpolnil svoj del, ti boš izpolnil svoj del. Dokler oba izpolnjujeva pričakovanja, odnos deluje. Ko eden ne izpolni več dogovorjenega, se pogodba prekine.
Toda Sveto pismo govori o nečem povsem drugem. Govori o zavezi.
Zaveza ni pogodba. Zaveza ni začasen dogovor. Zaveza ni odvisna od trenutnega počutja. Zaveza pomeni popolno predanost drugemu človeku. Pomeni, da ne vztrajam samo takrat, ko je lahko, ampak tudi takrat, ko je težko. Pomeni, da ne ljubim samo takrat, ko je drugi popoln, ampak tudi takrat, ko pokaže svojo ranljivost, svoje napake in svoje slabosti. Zaveza pomeni, da se odločim ostati zvest.
Prav zato bosta danes izrekla poročne obljube. Te besede niso samo lep del obreda. So bistvo, središčna točka poroke. Ko bosta izrekla svoj »da«, ne bosta govorila samo o današnjem dnevu. Govorila bosta tudi o vseh prihodnjih dneh. O dneh veselja in žalosti. O trenutkih uspeha in razočaranja. O zdravju in bolezni. O vseh nepredvidljivih okoliščinah, ki jih prinaša življenje.
V bistvu bosta rekla: »Odločam se zate danes in odločal se bom zate tudi jutri.« To je zaveza.
Toda obstaja še ena resnica, ki jo moramo razumeti. Nobena zaveza ne more trajati brez ljubezni, ljubezen pa ne more ostati živa brez vsakodnevne skrbi zanjo.
Na začetku odnosa se ljudje trudijo drug za drugega. Iščejo načine, kako bi razveselili ljubljeno osebo. Pišejo sporočila, pripravljajo presenečenja, poslušajo drug drugega, namenjajo čas in pozornost. Toda po nekaj časa obstaja nevarnost, da začnemo drugega jemati za samoumevnega.
Zakon pa se razvija samo tam, kjer ostane želja po bližini.
Zato ni dovolj, da sta se zaljubila nekoč. Ljubezen je treba negovati vsak dan. Včasih skozi velike odločitve, še pogosteje pa skozi majhne stvari. Skozi prijazno besedo. Skozi pozornost. Skozi poslušanje. Skozi pripravljenost odložiti telefon in nameniti čas drug drugemu. Skozi iskreno vprašanje: »Kako si?« in pripravljenost poslušati odgovor. Veliki zakoni niso zgrajeni iz velikih trenutkov. Zgrajeni so iz tisočev drobnih dejanj ljubezni.
Pri tem pa se pogosto srečamo z največjim izzivom: z lastno sebičnostjo. Vsak človek nosi v sebi skušnjavo, da bi življenje vrtel okoli sebe. Da bi spraševal: Kaj jaz dobim? Kaj jaz potrebujem? Kako se jaz počutim? Toda zakon začne cveteti šele takrat, ko se beseda »jaz« spremeni v besedo »midva«.
Od danes naprej naprej ne hodita več skozi življenje vsak zase. Bog vaju kliče, da postaneta eno. To ne pomeni, da izgubita svojo osebnost ali svoje darove. Pomeni pa, da se naučita gledati na življenje kot nekaj skupnega. Da uspeh enega postane veselje drugega. Da breme enega postane skrb drugega. Da sanje enega postanejo del skupne prihodnosti.
To ni vedno lahko. Včasih bo treba odstopiti od svojih načrtov. Včasih bo treba prositi za odpuščanje. Včasih bo treba odpustiti. Včasih bo treba poslušati, ko bi najraje govorili. Včasih bo treba molčati, ko bi najraje zmagali v prepiru. Toda prav v teh trenutkih zakon raste.
Resnica je, da noben zakon ni popoln. Noben mož ni popoln. Nobena žena ni popolna. Zato zakon nikoli ne more temeljiti na popolnosti ljudi. Temeljiti mora na milosti. In tukaj pridemo do najpomembnejšega dela današnjega sporočila. Krščanski zakon je mogoče razumeti samo v luči Božje ljubezni.
Bog ni Bog pogodbe, ampak Bog zaveze. Ne ljubi nas zato, ker smo popolni, ampak zato, ker je On zvest. Ko smo padli, nas ni zapustil; ko smo grešili, nas ni zavrgel. Na križu je pokazal, kako daleč sega Božja ljubezen: dal je samega sebe za nas. Njegova ljubezen ni temeljila na naši popolnosti, temveč na njegovi milosti in popolni predanosti vsem nam.
Prav zato je krščanski zakon tako poseben. Ni samo zveza dveh ljudi. Je odsev Božje ljubezni. Vsakič, ko si odpuščata, kažeta nekaj Božjega značaja. Vsakič, ko ostaneta zvesta, kažeta nekaj Božje zvestobe. Vsakič, ko se žrtvujeta drug za drugega, kažeta nekaj Jezusove ljubezni.
Draga ženín in nevesta. Pred vama je dolga pot. Na njej bodo dnevi, ki jih bosta želela za vedno ohraniti v spominu. In bodo dnevi, ki jih bosta želela čim prej pozabiti. Prišlo bo veselje in prišle bodo preizkušnje. Toda skozi vse naj vaju spremlja zavest, da v zakon ne vstopata sama. Bog, ki vaju je združil, želi hoditi z vama.
Naj bo Jezus središče vajinega doma. Naj bo središče vajinega vsakdana. Naj bo odpuščanje hitrejše od zamere in hvaležnost glasnejša od kritike. Naj se nikoli ne naveličata odločati se za drug drugega.
In ko bosta čez mnogo let pogledala nazaj na današnji dan, si želim, da ne bi bila najbolj ponosna na fotografije, slavje ali darila. Želim si, da bi lahko rekla: »Bila sva nepopolna, vendar sva ostala zvesta. Ljubila sva drug drugega skozi vse letne čase življenja. In najin zakon je odseval Božjo ljubezen.«