Mitja Škalič: Osvoboditev iz ujetništva strahu

Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti. Iz 41,10

To je Božja obljuba. To je Njegova roka iztegnjena k tebi in meni. A iskreno – kolikokrat jo v resnici vzamemo resno? Naše življenje je namreč pogosto zapleten labirint strahov. Strah pred prihodnostjo. Strah pred izgubo. Strah pred tem, da ne bomo dovolj. Strah, da bomo ostali sami. Da nas ljudje ne bodo razumeli. In strah, da nas Bog – morda – ne bo rešil.

Strah pride potiho. Kot senca. Kot šepet. Toda ko pride, zna postati oglušujoč. Zagrabi nas. Ohromi voljo. Zamegli pogled. In zastrupi dušo.

Strah je v bistvu duhovni strup. Ne deluje vedno nasilno. Pogosto deluje subtilno. A njegovi učinki niso majhni. Napolni naše srce z dvomi. Stisne naš notranji svet. Oslabi našo vero. 

1. Strah – zgrešena vera

Strah je napačna vera. Je vera v napačno smer. Namesto da bi verovali v Božjo zvestobo, verujemo v scenarije: »Kaj pa če ne bo uspelo? Kaj pa če me zapustijo? Kaj pa če Bog molči?« Strah je zrcalna slika vere – le da verjameš v katastrofo namesto v odrešenje. Verjameš v poraz namesto v Božji načrt. Verjameš v temo, ki se približuje – ne pa v Luč, ki prihaja.

To se ne začne z velikimi besedami, ampak z drobnimi dvomi. Najprej se rodi misel. Potem pride domišljija. In preden se zavemo, že slikamo scenarije, ki se morda nikoli ne bodo zgodili. A naše telo vseeno doživlja, kot da so resnični. Strah se tako kot plaz sproži počasi: en kamen misli, ena iskra dvoma – in že se zažene navzdol, vse do srca. Zna zamegliti razum. Zna preglasiti vero. In kar je najtežje – pogosto pride preoblečen v "odgovornost", "skrbnost" ali "realnost". V resnici pa gre pogosto za strup, ki prodira globlje, kot si priznamo. To je strup našega časa. 

Strah, da ne bomo zmogli. Strah pred izgubo službe. Strah, da z našimi otroki ne bo vse v redu. Strah pred diagnozo, ki je še nismo slišali, a nas preganja že vnaprej. Strah pred zavrnitvijo, osamljenostjo, neuspehom. Strah, da bo prihodnost temna, ker ne vidimo dovolj daleč naprej. 

Ni čudno, da toliko ljudi ponoči ne more spati. Ni čudno, da so skrbi postale sprejemljiva oblika vsakdanjega razmišljanja. In posledično ne živimo v veri, temveč v ujetosti.

2. Kaj tvoj strah razkriva o tebi?

Strah nikoli ni naključen. Vznikne iz globine srca. Vsak strah nekaj razkrije – ne o svetu, ampak o nas samih. Ko se bojimo za službo, morda zaupamo več denarju kot Bogu. Ko nas je strah za zdravje, morda bolj zaupamo zdravnikom kot Gospodovim obljubam. Ko nas stisne skrb za prihodnost, pogosto pozabimo, da Bog že vidi pot naprej.

Strah nam pokaže, kje v resnici temelji naša vera. Ali verjamemo Bogu – ali pa verjamemo svojim skrbeh. Tisto, česar se najbolj bojiš, je tisto, kar najmanj zaupaš Bogu.

In zaradi tega strah lahko postane kompas. Ne da nas vodi – ampak da pokaže, kje še potrebujemo zdravljenje. Kjer je strah najmočnejši, tam nas Bog vabi v največje zaupanje. 

Zato se vprašaj: Čemu me je strah? Zakaj tam ne zaupam Bogu? Kaj bi se zgodilo, če bi Bogu to predal? Strah ni nekaj, česar se moramo sramovati. Je priložnost, da stopimo bližje Bogu. Ne zato, da nas bo kaznoval – ampak da nas bo osvobodil.

3. Mojzes – pristni strah in Božji klic

Poglejmo znani prizor iz Mojzesovega življenja, ki je izjemno pomenljiv tudi za nas. Ko je Mojzes na gori Horeb zagledal goreči grm, iz katerega je spregovoril Bog, je prejel neverjeten klic. Bog mu je naročil, naj vodi izraelsko ljudstvo iz egiptovskega suženjstva v svobodo. Velika naloga. Sveti trenutek. Božji glas. A Mojzes ni takoj rekel: »Tukaj sem, pošlji mene!« Namesto tega se je odzval s strahom. Z vprašanji. Dvomom. Negotovostjo. 

Rekel je:» Kaj pa, če mi ne bodo verjeli? Kaj, če me ne bodo poslušali? Kaj pa, če rečejo: 'Gospod ti ni govoril'?« (2 Mz 3–4) To so tista znana vprašanja »Kaj pa če ...?« – domišljijski scenariji, ki se rodijo iz strahu. To niso samo vprašanja. To so izgovori. To so notranji zadržki, ki ustavljajo korak vere.

Mojzes je gledal sebe in videl svoje slabosti. Bog pa ga je gledal in videl Mojzesovo poslanstvo. Zato mu Bog odgovori preprosto, a trdno: »Jaz bom s teboj.« Ta stavek spremeni vse. Ni nujno, da imaš popolne odgovore. Dovolj je, da imaš prisotnost Boga. Ni ti treba biti pogumen sam iz sebe – pomembno je, da veš, da je Gospod ob tebi.

Ta zgodba nas uči: tudi največji Božji služabniki so poznali strah. Mojzes, preroki, celo apostoli – vsi so kdaj oklevali. Toda razlika je v tem, da strahu niso pustili, da bi imel zadnjo besedo. Mojzes ni ignoriral svojega strahu. Ni ga zatrl. Namesto tega ga je prinesel pred Boga. Izgovoril je, kar čuti. In Bog je odgovoril. Ne z obsodbo, ampak z zagotovilom svoje navzočnosti.

Tudi mi lahko to naredimo. Če čutiš, da te strah zadržuje – ne beži stran. Prinesi ga k Bogu. Izgovori ga. Povej mu: »Gospod, bojim se. Ne zaupam si. Kaj če ne uspem?« In On bo rekel: »Jaz bom s teboj.« To je dovolj. To spremeni pogled. To premakne srce iz strahu v zaupanje.

4. Trije koraki za premagovanje strahu

Poglejmo tri preproste korake, ki nas vodijo iz strahu v zaupanje Bogu.

1. Prepoznaj svoj strah. Prvi korak je preprost, a pogumen: poimenuj, česa te je strah. Ljudje smo mojstri bežanja. Znamo skrbeti v ozadju, skrivati tesnobo za nasmehom. A strah, ki ostane neizgovorjen, ima največjo moč. Je kot senca, ki te spremlja, a ji nikoli ne pogledaš v oči. Mogoče se bojiš neuspeha. Mogoče zavrnitve. Mogoče bolezni. Morda prihodnosti. Ko strah poimenuješ, ga začneš razoroževati. Iskrenost je začetek ozdravljenja. Tvoja moč se ne začne, ko strah izgine, ampak ko ga priznaš.
2. Predaj svoj strah Bogu – in zajemi moč. Prepoznati strah je prvi korak. A samo s tem se še nič ne spremeni. Ključno je, da ga ne obdržiš zase. Predaj ga Bogu. To ni preprosta, lahkotna fraza: »Ah, pusti Bogu.« To je globoka, zavestna odločitev: »Gospod, tukaj je moj strah. Ne želim ga več nositi. Ne zmorem več. Ti si moj Oče. Dajem ti dovoljenje, da vstopiš v to področje mojega srca.« Sveto pismo pravi: »Vse svoje skrbi vrzite nanj, kajti on skrbi za vas« (1 Pt 5,7). Ne piše: »malo skrbi«. Piše: vse. Vsako tesnobo, vsak nemir, vsako nočno misel – to so stvari, ki jih Bog želi odnesti. In ko predamo strah Njemu, začnemo iz Njega zajemati moč. Ne svojo moč. Ampak Njegovo.
3. Išči Boga – neprestano. Tretji korak je ključen. Ne išči Boga samo enkrat. Ne pričakuj čudežne rešitve po eni molitvi. Strah pogosto ne izgine naenkrat. A izgublja moč, ko je tvoje srce vsak dan bližje Bogu. To je odločitev za duhovno vztrajnost: Da bereš Njegovo besedo, da se spominjaš, kaj je že naredil v tvojem življenju, da si v skupnosti, da Ga moliš in iščeš, tudi ko ni občutka.
   

5. Kaj dobiš, ko živiš z zaupanjem v Boga, ne s strahom?

Strah te ustavi. Zaupanje v Boga te premakne naprej. Ko se v tvojem srcu zgodi preobrat – ko ne deluješ več iz strahu, temveč iz zaupanja v Boga – se začne spreminjati vse. Ne nujno zunanje okoliščine, ampak tvoje srce. Tvoja notranja drža. Tvoj pogled. Kaj torej prinese zaupanje Bogu?

1. Mir. Najprej pride mir. Ne zato, ker je vse popolno. Ne zato, ker so vse skrbi izginile. Ampak zato, ker veš, da nisi več sam. Zaupanje pomeni: Bog je z menoj. On gre pred tabo, hodi ob tebi, straži za teboj. Ko to veš, si lahko sredi viharja – pa si miren. Ker tvoj mir ni vezan na razmere, ampak na Božjo prisotnost.
2. Pogum. Ko zaupaš Bogu, prejmeš pogum. Ne pogum brez strahu – ampak pogum, ki deluje kljub strahu. Pogum pomeni: »Vem, kaj je prav. In to bom naredil. Tudi če je težko. Tudi če me stane. Tudi če ne vem, kako bo.« Zaupanje ti da moč, da ne ostaneš na mestu. Da narediš korak, ki bi ga sicer prestrašeno srce odlašalo.
3. Modrost. Zaupanje prinaša tudi jasnost, modrost, razsodnost. Ko si pomirjen v Bogu, ne reagiraš impulzivno. Ne delaš stvari na hitro, iz panike. Temveč slišiš. Premisliš. Razsodiš. In potem deluješ. To ni šibkost – to je moč. To je modrost. Ko ne vlada več strah, lahko resnično poslušaš Svetega Duha.
4. Svobodo. In končno – pride svoboda. Strah je zaporniški upravnik. Rad te zapre v oklep previdnosti, popolnega nadzora, neprestanega skrbenja. Zaupanje v Boga pa odpre srce. Ko zaupaš, nisi več suženj strahu. Nisi več zaprt v »kaj če« scenarije. Lahko dihaš. Lahko živiš. Svobodno, z vero, z odprtim srcem.
   

6. Povabilo k poslušanju Boga

V tišini svojega srca si danes postavimo nekaj iskrenih vprašanj. Vprašanj, ki ne obsojajo, temveč odpirajo vrata srečanju z Bogom.

• Kje me je strah premagal v tem tednu? Kje sem ostal tiho, ko bi moral spregovoriti? Kje sem se ustavil, ko me je Bog vabil naprej?
• Kaj mi ta strah pravzaprav razkriva? Morda pokazuje, kaj mi je najpomembnejše. Kaj skušam obvladovati. Kam še ne spustim Boga.
• Sem ta strah že izročil Gospodu – ali ga še vedno nosim sam? Ali ga držim kot nekaj, kar želim rešiti po svoje, s svojo močjo, svojo kontrolo?
• Kako lahko danes še bolj zaupam Gospodu, ki je rekel: »Jaz sem, ki sem. Jaz sem s teboj«? Kako lahko izberem vero nad strahom – zaupanje namesto skrbi?

To niso vprašanja za hiter odgovor. To so vrata v iskren pogovor z Bogom. In prav ta pogovor je lahko tvoj naslednji korak. Tvoj začetek spremembe.

Osvoboditev iz ujetništva strahu ni plod lastnega dela. Je sad zaupanja v Boga, ki pravi: »Jaz sem s teboj.« Morda si danes utrujen. Morda te strah duši. Morda ne veš, kako naprej. A Bog te vabi: »Ne boj se. Jaz sem tukaj. Ne rabiš biti močan – jaz sem tvoja moč.«

Zato naredi en preprost korak. Ne beži več. Ne skrivaj strahu. Prinesi ga k Njemu. Povej mu: Gospod, bojim se. Ampak bolj kot svoj strah – želim Tebe. Vzemi to breme. Daj mi svoj mir. Pomagaj mi zaupati. V Tvojem imenu – Amen. Ko to moliš, Bog posluša. In odgovarja. Ne vedno z rešitvijo, ampak vedno s svojo bližino. In to je dovolj. Ne boj se. Gospod je s teboj.