Sveto pismo je polno poučnih zgodb. Eno preberimo takoj: »Midjánski duhovnik je imel sedem hčera. Prišle so zajemat vodo in polnit korita, da bi napojile očetovo drobnico. Tedaj so prišli pastirji in jih hoteli odpoditi. Mojzes pa je vstal, se zavzel zanje in napojil njihovo drobnico. Ko so prišle k očetu Reguélu, je rekel: ›Kako da ste prišle danes tako hitro?‹ Rekle so: ›Neki Egipčan nas je rešil iz rok pastirjev; celó vodo nam je zajemal in napojil drobnico.‹ Tedaj je rekel hčeram: ›Kje pa je? Zakaj ste ga vendar pustile? Pokličite ga, da bo jedel kruh!‹ In Mojzes je privolil, da se naseli pri tem možu. Ta mu je dal svojo hčer Cipóro.« (2 Mz 2,15-22)
Izstopajo lastnosti obeh mož. Prva je Mojzesov čut za pravico. Moral je oditi iz Egipta, ker je branil Izraelca, ki ga je tepel Egipčan; bežeč je naletel na dekleta, ki so jim pri vodi nagajali okoliški fantje. Celó ovce je napojil. Velikokrat je zajel vodo in nalil korito. Opravil je delo sedmih deklet. Mojzes je imel pastirsko srce. Ko je treba, vodi in brani. Prav tako je bil Mojzes pravšnji človek za politično funkcijo; služil je slabotnim in jih ščitil. Lahko bi bil izraelski kralj; raje je bil njihov rešitelj in voditelj. Rešil jih je iz tlačanstva in jih vodil do Kanaana, vmes jim je dal Postavo, da so mogli pravično soživeti. Čeprav velik gospod s faraonovega dvora, je delal kot pastir. Na paši je doživel shekinah – iz gorečega grma mu je govoril GOSPOD.
Druga je Reguélova vzorna vzhodnjaška gostoljubnost. Hčere so mu povedale, kako jih je Mojzes pogumno branil. Takoj je poslal ponj, naj pride z njimi jest kruh. V Postavi je Mojzes gostoljubnost uzakonil: »Tujec, ki biva med vami, vam naj bo kakor domačin, kakor eden izmed vas! Ljubi ga kakor sebe, kajti tujci ste bili v egiptovski deželi; jaz sem GOSPOD, vaš Bog.« (3 Mz 19,34) Slišal sem, da je z nekom jesti kruh pomenilo, da je gost smel ostati tri dni. Če je hotel ostati dlje, je moral pomagati pri delu. Mojzes je prijel za delo, še preden so se prav spoznali. Zato ni bilo težko prositi za Cifórino roko. Reguél je že videl, da je Mojzes fant od fare.
Okoli imena Mojzesovega tasta je sčasoma nastala zmeda. Jahvistično izročilo ga dosledno imenuje Reguél (2 Mz 2,18; 4 Mz 1,29), elohistično izročilo pa Jitro (2 Mz 3,1; 3,18; 18,1-27).* Judovska imena izražajo značaj posameznika. Na povezavi v opombi najdete zanimive komentarje o Reguélu/Jitru. Iz teh lahko sklepamo, da je bil Reguél nekakšen duhovnik, sprva v Egiptu. Tu, kjer ga je Mojzes našel, se ga spomnijo kot Jitra. Zdi se mi, da je to zgodba o spreobrnitvi in duhovni rasti. Spominja na Savla iz Tarza, ki je iz Jeruzalema šel kot preganjalec Cerkve, na cilj, v Damask, pa je prišel kot prvi izmed grešnikov in najmanjši izmed Gospodovih služabnikov. Od srečanja z vstalim Kristusom pred Damaskom ni bil več Savel, pač pa Pavel. Metamorfoza je bila popolna.
Reguél je kot kakšen davni misijonar. Vero v enega Boga so skozi čas negovali prav taki posamezniki in skupnosti, zvesti Izročilu. Med tistimi, ki so iskali bolj zelene pašnike, je Reguél iskal bolj zeleno pašo.
Morda jim je iz svojih izkušenj lahko kazal boljšo pot ter jih utrjeval v veri. Tako je pripravljal prst za dobro seme pravičnosti, ki ga je v svojem srcu prinašal Mojzes. Morda je bilo srečanje teh dveh mož neizogibno. Reguél/Jitro je božjemu človeku Mojzesu pripravil dom in preživetje, Cifóra pa ljubezen in toplino doma. V tem okolju je Mojzes štirideset let zbiral moč in modrost za tisto delo, s katerim se je neizbrisno zapisal v zgodovino odrešenja. Vera v enega Boga je verjetno obstajala od pradavnine. Vendar je monoteizem obrodil sadove, šele ko je bil institucionaliziran. Pri tem je imel Reguél/Jitro sicer stransko, a izredno pomembno vlogo. Brat in sestra – tvoje služenje je pomembno. Že s tem, da si, da živiš in dihaš, opravljaš neko poslanstvo, katerega vrednost pozna le Bog. Zvestoba do groba bo bogato nagrajena.
Ni komentarjev:
Objavite komentar