1 Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru, 2 je zagledal dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. 3 Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. 4 Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« 5 Simon mu je odgovoril: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« 6 In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. 7 Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. 8 Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« 9 Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim, 10 prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika. Tedaj je Jezus rekel Simonu: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.« 11 In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim. Lk 5,1-11
Vidimo, da se odlomek precej lahko razdeli v dva dela. Prvi (1-3) se ukvarja z Jezusovim učenjem, medtem ko je drugi dialog med Jezusom in Petrom (4-11). Odlomek spada v tisti del evangelija, v katerem Luka govori o Jezusovem poslanstvu v Galileji (Lk 4,14–9,50). Bralec se pred tem v evangeliju poduči, da Bog vstopa v človeško zgodovino prek »malih« in za družbo nepomembnih ljudi, prek pastirjev (2,8), starih, neplodnih ljudi (1,7), da bi prek njih začel reševati svet (2,10; 3,6). Jezus je Mesija (2,11), ki uči (4,14-30) in dela čudeže (4,31-44). Njegova beseda ima moč (4,32), njegovo poslanstvo je prinesti ubogim veselo oznanilo (4,18).
V besedilu izstopajo velelniki, kar mu daje izrazito poučni značaj. Avtor izpostavi glagol »videti«, ki je tudi ključna beseda ob poklicu učencev drugih dveh sinoptikov (Mr 1,16.19), ter nastavi enak prizor: morje, čolni, Jezus, ki uči sede, kakor tisti z oblastjo. Vsi pripovedni elementi nakazujejo, da gre za poklic. Jezus je izrazit protagonist odlomka, kar jasno nakazuje, kdo je tisti, ki kliče med učence. Čeprav se v odlomku pogovarjata samo Jezus in Simon, se Jezus z glagoli vedno znova obrača tudi na njegove tovariše. Prav tako se tudi oni odzivajo na besede, namenjene Simonu. Po čudežnem ulovu se Simonu spremeni ime, postane Peter (prim. Mt 16,18), kar lahko razumemo kot točko, na kateri postane Jezusov učenec. Ne smemo prezreti, da se Simon ob tem čuti kot »grešen človek«. Čudežni ulov rib je torej samo simbol: poklicani čuti neizmerno obdarjenost, ki pa se zdi za človeka pretežka. Enako je pri poklicu prerokov (prim. 2Mz 4,13; Iz 6,5; Jer 1,6), torej so učenci novi preroki. To potrjuje tudi t. i. religiozni strah (thambos), ki je kot beseda izpostavljen na začetku 9. vrstice in ki ne vključuje samo Petra, temveč tudi ostale (»osupnili«). Jezusov »Ne boj se« spet prikliče besede, povedane Zahariju (1,13) in Mariji (1,30). S tem torej Jezus daje Petru in ostalim poslanstvo.
Jezus »vidi« človeka. Vidi ga v njegovem dejanskem stanju, med praznimi mrežami njegovega življenja, in mu pomaga tako, da ga pokliče na pot za seboj. Prav nemoč učencev je točka, na kateri zaslišijo Jezusov klic. Prav zato Jezus izbira in kliče predvsem »grešne ljudi«, tiste, ki se zavedajo svojih pomanjkljivosti, ker tako razumejo, da Bog deluje predvsem tam, kjer je prisotna človekova nemoč. Odgovor na njegov klic je, kakor vidimo, »loviti ljudi«, ustvariti skupnost, saj Jezus resda kliče posamič, učenci pa odgovarjajo tako, da gredo za njim vsi.
Jezus, pomagaj mi svojo nemoč razumeti kot klic, naj zaupam Vate in v tvojo moč; da te povabim v svoje rane in pustim, da iz njih narediš tisto, kar je potrebno.
Vprašanja za razmislek:
- Kakšnega me Jezus vidi danes?
- Kako me danes Jezus kliče?
- Kaj zame pomeni »loviti ljudi«?
- V katerih primerih sem v svoji nemoči začutil Božjo bližino?
Ni komentarjev:
Objavite komentar