Pripoved o babilonskem stolpu (1 Mz 11,1-9) je kratek, vendar čudovit primer judovskega pripovedništva. Kot drugje v 1 Mz 1–11, kjer beremo teološka razmišljanja o prazgodovini človeštva, je tudi v tej pripovedi močna polemika proti mitološki teologiji starega sveta. Pogosteje je ta polemika implicitna kot eksplicitna, mnogokrat samo starodavni poslušalci in moderni poznavalci znajo oceniti velikansko vrednost teh pripovedi. Toda pripoved o Babilonskem »nebotičniku« v 1 Mz 11 odvrže diskretnost in prikaže odprt in neposreden napad na babilonske namere.
V pripoved so prepleteni določeni orientalski motivi; mezopotamski veliki templji, zigurati, tj. stopničaste zgradbe s svetišči na vrhu, so bili značilnost tega območja; iz sumerske tradicije je znana zgodba o času, ko so vsi ljudje govorili ali bodo govorili isti jezik. Nikjer drugje pa ne najdemo zgodbe, ki bi te motive razložila z vidika moralnega monoteizma. Medtem ko je v mezopotamski literaturi Babilon verska in kulturna meka, v Genezi Babilon simbolizira norost vsemogočne humanistične kulture, utelešenje človekovega ponosa in brezbožnosti.
RAZLAGA ODLOMKA PO VRSTICAH
Vrstica 3
»Rekli so drug drugemu: ›Dajmo, delajmo opeko in jo žgimo v ognju!‹ Opeko so uporabljali namesto kamna in zemeljsko smolo namesto malte.« V vrstici je na kratko razložen pripovedovalčev pogled in pristop Izraelcev do gradbenega materiala. Je primerjava gradbenih tehnik v Izraelu in Mezopotamiji. Izraelci so uporabljali kamen in malto, medtem ko Mezopotamci opeko (običajno sušeno na soncu, v tem primeru pa je verjetno mišljena posebna, v pečeh žgana opeka) in asfalt (zemeljsko smolo), ki je nastajal s stikom surovega olja z zrakom. Zapis je več kot samo tehnična opomba o razlikah v antičnih gradbenih metodah; vključeno je podcenjevanje babilonskega materiala (mi uporabljamo kamen; oni imajo le opeko!).
Vrstica 4
»Rekli so: ›Dajmo, sezidajmo si mesto in stolp, katerega vrh naj sega do neba, in naredimo si ime, da se ne bomo razkropili po vsej zemlji!‹« Namen opečne proizvodnje ali gradnje je jasen, zgraditi mesto s stolpom – Babilon. Dve vrstici nazaj beremo, da so ljudje » … našli ravnino v šinárski deželi in se tam naselili.« (1 Mz 11,2). Šinárska dežela označuje južni del Mezopotamije, kjer so v zgodovini živeli Sumerci in za njimi Babilonci. Stolp bo tako visok, da bo z vrhom segal do neba. Tu je namigovanje na babilonsko teologijo najočitnejše. Glavni tempelj v Babilonu je bil posvečen (mestnemu) bogu Marduku in se je imenoval Esagil, tj. »tempelj z vzvišenim (visokim) vrhom« ali »hiša z dvignjeno glavo«. Že iz povsem tehničnega človeškega vidika je zgraditi stolp, visok do neba, predrzna namera, zdi pa se, da Geneza na to gleda kot na svetoskrunstvo, profanacijo. Kajti nebo so tudi nebesa, domovanje Boga, in ta antični nebotičnik je tako še en poskus ljudi, da bi postali kakor Bog in imeli stik z njim (prim. 1 Mz 3,5; 6,1-4).
Vrstica 5
»Gospod je stopil dol, da bi si ogledal mesto in stolp, ki so ga postavili človeški otroci.« Ime Mardukovega templja v Babilonu, »hiša z dvignjeno glavo«, odseva trditev, da je dosegel nebesa. Geneza to prepričanje zavrne. Najprej pojasni, da je to človeška zgradba, zgrajena iz opeke, tj. s slab(š)im gradbenim materialom (v primerjavi s palestinskim kamnom). Nato še ironično komentira višino templja; Babilonski stolp, »katerega vrh sega do neba«, je v resnici samo jalov napuh. Bog ga iz nebes komaj vidi, moral je stopiti dol, da bi si ga lahko ogledal. Čeprav je ta poskus v Božjih očeh pomilovanja vreden, so motivi za njegovo izgradnjo strašni. Sledijo želji, da preženejo Boga iz nebes in si napravijo sami ime, namesto da pustijo Bogu, da jim ga naredi on po svoji volji.
Vrstice 6–9
»In GOSPOD je rekel: ›Glej, eno ljudstvo so in vsi imajo en jezik, in to je šele začetek njihovega dela. Zdaj jih ne bo nič več zadržalo; kar koli bodo hoteli, bodo naredili. Dajmo, stopimo dol in tam zmešajmo njihov jezik, da ne bodo več razumeli govorice drug drugega!‹ In GOSPOD jih je razkropil od tam po vsej zemlji in nehali so zidati mesto. Zato se je imenovalo Babél, ker je tam GOSPOD zmešal jezik vse zemlje in od tam jih je GOSPOD razkropil po vsej zemlji.« Zgodi se preobrat, ki ga izvede Bog, in z njim prepreči človeški poskus postavljati se nasproti Stvarniku. Zmeda zaradi jezikov prepreči življenje v skupnosti in tehnološko sodelovanje: ljudje ne zaupajo tistim, ki jih ne razumejo. Ime »Babel/Babilon« ne pomeni »Božja vrata«, kot so menili Babilonci, ampak »zmedo« in zveni podobno kot »norost«. Je simbol za človekovo nemoč in propad, kadar deluje proti Stvarnikovi volji. S pripovedjo o babilonskem stolpu je obsojena želja človeštva, da bi odstranil Boga iz nebes in na njegovo mesto postavil sebe – to težnjo Sveto pismo obravnava kot »izvirni greh«. Človek mora pustiti Babel, svoje ponosne sanje, da bi postal kakor Bog, da bi ostajalo upanje po (od)rešitvi. Babilonski stolp predstavlja človekovo nezmožnost pred Stvarnikom, mnoštvo različnih jezikov pa Božjo kazen za prevzetnost. Zgodba o babilonskem stolpu se zato lahko primerja s padcem človeka v 1 Mz 3. S to zgodbo, ki obsodi človeško grešno norost, se končuje prazgodovina v Genezi. Poslednja beseda je Babel. Človek mora zapustiti Babel, svoje ponosne sanje, da bi postal kot Bog, in svojo odpadniško pot, in z Abra(ha)mom, ki je odšel iz Ura v južni Babiloniji, se lahko začne odrešenjska zgodovina.
ZAKLJUČEK
Skozi vse Sveto pismo je Babilon označen kot utelešenje človekovega ponosa in brezbožnosti. Če Babilon simbolizira nakopičeno sprevrženost in brezbožnost ljudi, je končno odrešenje v njegovem uničenju, toda pravični morajo uiti iz njega. Izaija 47 napoveduje uničenje Babilona, v 48,20 pa svari: »Pojdite iz Babilona, bežite iz Kaldeje! Oznanite z veselim glasom … Gospod je odkupil svojega služabnika Jakoba!« Vrnitev iz Babilona je razumljena kot drugi eksodus, odrešitev iz kasnejšega Egipta, vendar je tudi podoba Abrahamovega romanja. Ni dvoma, da so tisti, ki so se vrnili iz izgnanstva 537 pr. Kr. in pozneje, bili navdihnjeni s to prerokbo. Tudi Nova zaveza povzame podobo Babilona kot grešnega preganjalca Božjega ljudstva in inkarnacijo človeškega napuha in greha. Svetniki so pozvani, da ga zapustijo (Raz 18,4), naj se veselijo njegovega uničenja (18,20), saj padcu Babilona sledila Božja sodba in vzpostavitev Božjega kraljestva (20–22). V Apostolskih delih (2,7-11) je v opisu binkoštnega dneva nakazano, da šele prihod ali dar Svetega Duha obnavlja enotnost med narodi, ki se je razbila ob babilonskem stolpu (1 Mz 11,1-9): »Strmeli so, se čudili in govorili: ›Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? Kako, da jih slišimo vsak v svojem materinem jeziku? Parti, Medijci in Elámci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Krečáni in Arabci – vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela!‹«
Ni komentarjev:
Objavite komentar