Jezus izbere za svoje prve sodelavce ribiče, ljudi, ki so bili v tistem času najmanj vezani na celoto družbene in gospodarske ureditve, vajene tveganja in trenutnih neuspehov ter željne novih rešitev.
Iz zaveze, ki jo je Bog sklenil z izraelskim ljudstvom, se je kakor iz semena razvilo vse javno in zasebno življenje tega ljudstva. Vera je zaznamovala vso izraelsko kulturo, običaje, zakone in predpise. Ker je vse to na neki način izhajalo iz zaveze, torej od Boga, se jim je vse zdelo enako pomembno. Prišel pa je čas, da Bog sklene zavezo tudi z vsemi drugimi narodi. Izraelski narod, ki naj bi pomagal pri razširjanju zaveze, postane neomajna ovira. Bog svoje cilje vztrajno uresničuje, nobena zapreka ga ne zaustavi. V Izraelu se rodi kot človek Jezus iz Nazareta in začne z delom. V samem izvoljenem narodu mora najprej zbrati vse najboljše, kar je pripravljeno sodelovati z Bogom. Ti ljudje morajo doumeti, kaj je glavno, kaj bistvo in smisel zaveze, da bodo to lahko prenesli v nove prostore.
Najprej izbere sodelavce. Bog izbira vedno najbolj svobodne in gibljive. Izbere ribiče, ker so navajeni tvegati. Vse njihovo premoženje sta zakrpana mreža in star čoln. Vztrajni so in trdoživi, pripravljeni tako na uspeh kot na neuspeh. Vedo, da je vedno mogoče najti bolj prilagojene, boljše načine ribarjenja, bolj praktične mreže, boljše čolne. Dovzetni in odprti so za novosti.
Ko pride Jezus iz Jordana, predlaga skupini ribičev, naj vržejo mreže podnevi (Lk 5,1-11). To je proti vsem ribiškim pravilom. Lotijo se nečesa neverjetnega, nesmiselnega – in glej, uspe jim. Človek, ki jih je pripeljal do bogatega ulova proti vsem pravilom ribiškega poklica, jih bo gotovo povedel na nova pota, jim pokazal nove načine. Z njim so pripravljeni na vse. Pustijo mreže in čolne ter gredo za njim. Jezus jim reče, naj vsak vzame svoj križ. Tisti hip še slutijo ne, da se bo Jezus prav na križu poveličal. Vedo sicer za sveto črko Tau (T), podobno križu. To je bilo sveto Božje znamenje, ki so ga dajali na čelo. Zdaj pa se morajo za vedno zaznamovati, nepreklicno odločiti, biti pripravljeni na vse, na preganjanje in smrt. Pripadali bodo Bogu, delali vse, kar bo Bog hotel, čeprav jim še zdaleč ni jasno, kaj to bo.
Bo Jezus učence takoj povedel v krvavo bitko za osvoboditev naroda izpod rimskega okupatorja? Ne, Jezus jih privede na poroko v Kano galilejsko (Jn 2). Poroka je v življenju Izraelca najradostnejši dogodek, vedno poln različnih pomenov. Ali se ni Bog razglasil za ŽENINA svojega ljudstva, ali ni ZAVEZA opisana kot ZAROKA, kot SVATBA? Prijateljevanje z Bogom je nenehno svatovanje. Smo na začetku nove zaveze, obnovljene zaroke. Tu je poudarjena tudi važna vloga Jezusove Matere. Velike novosti ne bi bilo brez nje.
Jezus je mrzil vsako nesvobodo, vsako poniževanje človeka. Zlasti ni prenesel primerov »obsedenosti«. Ti »obsedenci« so bili ljudje, na različne načine oropani uporabe razuma in svobode, najbolj ponižane človeške osebe. Jezus preganja zlo, ki jih je zasužnjilo, in jih vrača med normalne ljudi (Lk 8,26-39). V družbi pa so bili tudi ljudje, sicer zdravi in prisebni, vendar sužnji grehov in napačnih ozirov. Ljudje, ki so se imeli za boljše od teh, so od njih bežali. Tak je bil carinik Levi, vezan na službo in denar, ki ga je dobival za kočljive posle. Jezus ne beži pred njim. Nasprotno, osvobodi ga sramote in napačnih ozirov ter ga vzame v svojo družbo (Lk 5,27-32). S tem podira ograjo krivičnih družbenih norm in ozirov. Pri tem ne pozna meja.
Jezus vzpostavi in vodi nov sloj ljudi: miroljubne nezadovoljneže. Prav ti so poroštvo, da bo svet napredoval. So kot sol v juhi, kot kvas v testu, kot luč v temi. Prihodnost je odvisna od njih. Ne smejo se skvariti ne zatemneti. Razumljivo je, da ni »lahko« hoditi za Jezusom.
Priredila: Ivanka Tadina
Ni komentarjev:
Objavite komentar